In politika, ki bi se morala soočiti najprej z dejanskimi vzroki tega pogrezanja, nasloviti odgovorne zanj in od njih zahtevati prenehanje dejanj, ki vsemu temu botrujejo, se ukvarja le z lajšanjem bolečin, z omiljevanjem učinkov te krize na kakovost življenja svojih ljudi. Nekdo mi lahko takoj odgovori, da za kaj več od tega nismo dovolj močni, pogumni in sposobni, konkretno da imenovati krivce in od njih terjati odgovornost nima smisla, ker sledijo svoji agendi, svojim interesom, svojim ciljem in jim je za nas male Evropejce malo mar.
Gledal sem četrtkovo Tarčo o težavah pri nas z distribucijo naftnih derivatov in z odgovornostjo zlasti Petrola, a se nihče niti z besedo ni dotaknil prvega krivca ali prvih dveh krivcev za nastalo stanje, razen posredno, a tudi nedorečeno finančni analitik Blaž Hribar, ki je na vprašanje voditeljice Erike Žnidaršič, kdo je po njegovem odgovoren za situacijo, prst najprej usmeril v Perzijski zaliv in v to, kar se tam dogaja. »Do 18. februarja se v Sloveniji nismo pogovarjali o dragih gorivih. Od 18. februarja naprej pa so vsa poročila, finančna, nefinančna, zgolj o vojni. Vsi vemo, od kod dobiva Evropa nafto. Cena nafte je pač eksplodirala in to je povzročilo domino učinek povsod po svetu.« Jasno, manjkali sta le imeni dveh sprožiteljev te vojne in domino efekta. To sta, če nočemo seči do Adama in Eve, Benjamin Netanjahu in predvsem Donald Trump. Zakaj se izrekanju teh imen evropski voditelji izogibajo? Česa jih je strah? Častna izjema za enkrat je le španski premier Pedro Sanchez, ki je Trumpu svoje povedal, pri čemer je pričakovano seveda kasiral njegov bes in grožnje, a se mu ni uklonil. Potem ko se je Španija že pridružila tožbi Južne Afrike proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci na meddržavnem sodišču v Haagu, česar si mi nismo upali storiti, kljub vsem danim zagotovilom, je kot prvi v EU in Natu prepovedal Trumpu uporabo letalskih oporišč na ozemlju Španije za napade na Iran. Sledili sta Avstrija in Italija in tudi dokaj poenoten ne ostalih članic Evropske unije na Trumpovo zahtevo, da bi se mu pridružile pri varovanju plovbe v Hormuški ožini, ki jo zaenkrat nadzoruje Iran.
A ta odklon, kot kaže, popušča in se znova klanjamo svetovnemu despotu. Potem ko je slednji v tradicionalnem govoru naciji zagrozil, da bo nadaljeval s silovitimi napadi na Iran, dokler ga ne vrne v kameno dobo, namesto da bi tovrstno retoriko in grožnjo obsodili, so zunanji ministri 37 članic Unije in Nata pohiteli z razmišljanjem o vojaškem posredovanju v Hormuško ožino. Bolj previdna pri tem je naša zunanja ministrica, ki poziva k vrnitvi k diplomaciji in k usklajenemu evropskemu pristopu k morebitnemu vojaškemu angažmaju. A znova razen španske zunanje ministrice ni bilo nikogar, ki bi eksplicitno pozval h končanju vojne, kaj šele da bi ta poziv naslovil na agresorja, na Trumpa in Netanjahuja.
Ni bilo težav, že na prvo žogo, obsoditi Putina in Ruse zaradi agresije na Ukrajino 24. februarja 2022 ter takoj sprožiti proti njim sankcije in priskočiti na pomoč Ukrajincem z denarjem in orožjem, ob tem, da je bil in ostaja zaenkrat ta napad uperjen le proti Ukrajini, medtem ko je bil ameriško-izraelski napad ciljan tudi proti Evropi in mnogim azijskim državam, ker je Trump moral vedeti, kako se bo odzval Iran in kakšne ter kako hude bodo posledice glede oskrbe z nafto in njenimi derivati za ves ta del sveta. Še srednješolec, ki se malo spozna na geografijo, ve, kje je Hormuška ožina in bi njeno zaprtje s strani Irana lahko vnaprej gladko napovedal.
In Evropa še enkrat rine v nemilost. Namesto da bi zakričala, »Trump, dovolj, ustavi se, ker vračaš vse nas, ne le Iran, v kameno dobo«, šteje svoje pomorske zmogljivosti, da bi jih napotila v slabo prepustno ožino in se neizbežno spopadla z iranskim odporom in se neposredno vpletla v vojno. Nenazadnje, pomislimo, kaj bi pomenila vrnitev 93 milijonov Irancev v Trumpovo »kameno dobo« iz naslova migracij in terorizma, seveda v smeri Evrope, ne ZDA. Postanimo vsaj za trenutek Španija.
Aurelio Juri, Koper