Podobno se je dogajalo med NOB pri obrambi slovenske domovine. Mnogi zavedni, resnični domoljubi so odšli v partizansko vojsko. V moji rodbini (po očetovi in materini strani) je bilo mnogo stricev in tet, ki so bili partizani. Kar nekaj jih je padlo, pa ne vemo, kje so obležali. V zgodovinskih zapisih (hmm … dokler jih ne bo nekdo zbrisal) je zabeleženo, koliko jih osvoboditve Slovenije ni dočakalo.
Za mojega očeta Stojana, ki je padel kot partizan prekomorske brigade leta 1944, smo izvedeli le dan, ko je bil od svojih preživelih soborcev zadnjič viden v obroču nemškega napada. Kje je vse, kar je od njega ostalo, se ne ve. O pač – JE globoko v mojem zavedanju in me ves čas nagovarja k pravičnosti in resnici. Podobno je bilo z bratom moje mame Maksimom Brezarjem. Kot partizanski kurir je zaradi belogardistične izdaje izginil nekje nad Kureščkom in to je vse, kar vemo. Ali bo kdo iskal njegove kosti?
Spoštujmo naše umrle! Spoštujmo pa tudi tisto, za kar so umrli. Umreti za svojo domovino in njeno čast je plemenito. Umreti za nekoga, ki želi podjarmiti narod, ki mu pripadaš (?) – tukaj je razlika očitna.
Podpiram idejo o dostojnem pokopu vseh umrlih. Menim pa, da v samostojni in neodvisni Sloveniji, ki je na strani zmagovalcev II. svetovne vojne, kolaborantom ni potrebno izkazovati posebne časti.
Pa še to: RKC je od nekdaj pokopavala izobčence zunaj zidov pokopališč.
Borut Kraigher, Ljubljana