Prav zato je bilo logično, da je do zdaj imel osrednji nagovor predstavnik institucije, ki simbolizira državo kot celoto. Predsednik/predsednica republike ni vodja ene politične opcije, ampak ustavna figura, ki naj bi stala nad vsakodnevnim strankarskim spopadom. Ko oblast začne spreminjati ustaljene državne protokole, je vedno smiselno vprašanje, zakaj. Še zlasti takrat, ko sprememba ni nujna, ko ne rešuje nobenega problema in ko posega v simbolni red države.
Odločitev, da bo letos poleg predsednice republike govoril tudi predsednik vlade, je politično sporočilo. Zagovorniki trdijo, da želijo s tem poudariti sodelovanje med institucijami in enotnost naroda. Na prvi pogled zveni lepo. Kdo bi lahko nasprotoval sodelovanju? Toda ali se tako sodelovanje res meri s številom govornikov na odru? Predsednica republike in predsednik vlade lahko dobro sodelujeta tudi brez dveh slavnostnih govorov. Zato je zame bolj prepričljiva razlaga, da gre za nadaljevanje politike, ki jo pri Janezu Janši poznamo že desetletja: za težnjo po krepitvi njegovega vpliva in zmanjševanje pomena institucij, ki niso neposredno pod njegovim nadzorom. Težko verjamem – seveda bo vsak presodil sam – da je sprememba protokola naključna ali dobronamerna.
Državni protokoli bi res morali presegati dnevno politiko in osebne ambicije posameznih nosilcev oblasti. Bi bil (protestni) umik predsednice Nataše Pirc Musar dobra odločitev, kot menijo nekateri? To bi bila zame zelo tvegana poteza in verjetno ne bi dosegla želenega učinka. Po eni strani bi jasno pokazala, da se ne strinja s spremembo ustaljene prakse in s tem, da se zmanjšuje vloga institucije predsednika/predsednice republike. Po drugi strani pa bi se lahko hitro zgodilo, da bi pozornost javnosti prešla z vprašanja »ali je prav, da sta dva govornika?«, na vprašanje »zakaj predsednice ni bilo?« Nasprotniki bi jo lahko obtožili, da postavlja osebni ali institucionalni spor nad državni praznik. Del javnosti bi njeno odsotnost razumel kot neprimerno za funkcijo, ki naj bi povezovala.
Poleg tega bi sedanji premier v takšnem primeru dobil celoten prostor (namesto da bi Janšo odločno omejili že desetletja nazaj) in vso medijsko pozornost. Če je skrb predsedničinega urada, da se zmanjšuje njena vloga na proslavi, bi umik lahko dosegel ravno nasprotno – vloga predsednice bi bila na samem dogodku praktično izbrisana. Zato je gotovo močnejša drža (za katero se je tudi odločila), da nastopi kot slavnostna govornica in hkrati jasno pove, da se z odmikom od dosedanje prakse ne strinja. Tako ohrani dostojanstvo funkcije in ne prepusti osrednjega državnega praznika drugim.
Prisotnost in govor sta gotovo močnejša od bojkota. Odsotnost ustvarja praznino, govor pa omogoča, da predsednica sama predstavi svoj pogled na pomen države, demokracije in institucij. To je običajno vplivnejše kot prazen stol. In upam, da bo »nekaterim« nalila čistega vina.
Polona Jamnik, Bled