Vlada svojo. Opozicija svojo. Mediji pogosto tretjo. Državljan pa ostaja nekje vmes – zmeden, razdvojen in vse bolj nezaupljiv. Zato se upravičeno postavlja vprašanje: kdo naj nam v tej državi sploh pove resnico o delu vlade?
Institucije obstajajo. Računsko sodišče Republike Slovenije preverja zakonitost in smotrnost porabe javnega denarja. Komisija za preprečevanje korupcije opozarja na kršitve integritete in zlorabe oblasti. Statistični urad Republike Slovenije zagotavlja podatke, ki bi morali biti temelj vsake resne presoje. In državni zbor Republike Slovenije ima v rokah mehanizme nadzora nad vlado.
Na drugi strani imamo medije – od RTV Slovenija do STA in komercialnih hiš, kot je Pop TV – ki naj bi te podatke preverjali, razlagali in postavljali v kontekst. Pa vendar – kljub vsem tem institucijam – resnice ni. Zakaj?
Ker nobena od teh institucij ne poda celote. Ena vidi finance, druga etiko, tretja statistiko. Parlament nadzoruje, a hkrati politizira. Mediji razkrivajo, a pogosto tudi izbirajo, poudarjajo ali zamolčijo. Tako se resnica razbije na fragmente, ki jih vsak sestavlja po svoje.
V tem razdrobljenem prostoru pa politični akterji počnejo, kar znajo najbolje: iz podatkov izluščijo tisto, kar jim koristi. Preostalo potisnejo na rob ali ga preprosto preoblikujejo. Nastajajo interpretacije, ne več dejstva. Kritike niso več orodje izboljšanja, temveč sredstvo diskreditacije. In državljan, ki bi moral biti središče demokracije, postaja njen opazovalec.
Zato danes ne manjka institucij. Ne manjka podatkov. Manjka nekaj bistvenega. Manjka prostor, kjer resnica ne bi bila plen politike. Manjka pogum, da se pove celota – ne le tisto, kar koristi. In manjka odgovornost, da se resnico sprejme, tudi kadar boli. Resnica ne izgine naenkrat. Razprši se. Razdeli med besede, razlage in interese.
Vsak jo ima svoj del. Nihče je nima v celoti. In prav v tem tihem razkroju se zgodi največja izguba – ne v tem, da resnice ni, temveč v tem, da ji nihče več ne verjame. Dokler bo resnica orodje oblasti in opozicije, bo državljan njena žrtev. In ko resnica postane orožje, demokracija začne izgubljati smisel.
Lojze Podobnik, Šentjernej