Še posebej to velja za redni, formalen način izobraževanja v primerjavi z izobraževanjem odraslih, kjer se bolj zavedamo, da so potrebne spremembe pri učenju in poučevanju. Ne le zaradi bliskovitega tehnološkega razvoja, digitalizacije, drugačnega načina življenja in razmišljanja, temveč tudi zaradi vedno bolj prisotnega priložnostnega učenja in filozofije vseživljenjskega učenja.
Zakonodajo v šolstvu sprejemamo brez potrebnih predhodnih analiz, ki bi bile ustrezen pokazatelj morebitnih izboljšav ali celo sprememb. Je bilo večletno podaljšano bivanje res potrebna sprememba v t. i. koncept razširjenega programa (RAP)? Izbirne vsebine niso v šoli nič novega, le da so zdaj bolj regulirane in sistemizirane, ključno pa je, da primanjkuje primernih izvajalcev oz. usposobljenih učiteljev, ki bi te vsebine realizirali. Učitelji odhajajo iz šol in se zaposlujejo, kjer so bolje plačani. Nikoli niso bili dobro plačani, še posebej začetniki, ki so jih zaposlovali za določen čas. Sistem napredovanja pa je v šoli nestimulativen. Začetniki so večinoma zaposleni za določen čas, ker ali nimajo ustrezne pedagoške izobrazbe, strokovnega izpita ali pa niso diplomirali na pedagoški oz. ustrezni fakulteti. Postavlja pa se vprašanje, ali so mnoge študijske smeri na fakultetah z ustrezno stopnjo izobrazbe res neprimerne za strokovno izvajanje programov na osnovnih šolah. Univerzitetna izobrazba in pedagoško-andragoška dodatna izobrazba ne zadoščata za zaposlitev za nedoločen čas na osnovnih šolah. Nekdo se izkaže kot strokoven, s primerno stopnjo izobrazbe, opravi izpite, ki mu zagotavljajo pedagoško-andragoško izobrazbo, opravi tudi strokovni izpit, delovno razmerje pa lahko sklene za določen čas, ker nima »prave smeri izobrazbe oz. fakultete«. Za poučevanje za določen čas ustreza, za nedoločen čas pa ne, čeprav ravnatelj, kolegi učitelji in učenci vedo, da je dober učitelj.
Ob hudem pomanjkanju učiteljev bi lahko ravnateljem dali pooblastila, da dokazano dobrim učiteljem s pedagoško-andragoško (dodatno) izobrazbo in strokovnim izpitom, čeprav s formalno ne povsem »pravo« smerjo študija, ponudijo zaposlitev za nedoločen čas. S tem bi pritegnili v šole več kadrov, ki imajo občutek za delo z otroki in dovolj strokovnega znanja, kljub »nepravim« fakultetam. Sedanji absurd (ne)zaposlovanja na šolah, še posebej osnovnih in srednjih, pa je, da si nekateri mladi, visoko in ustrezno izobraženi, celo želijo učiti v šoli, ker jih učiteljski poklic pač veseli, izpolnjuje in zanima. Kar nekaj jih poznam, ki imajo opravljeno pedagoško-andragoško izobrazbo, strokovni izpit in so kot učitelji inovativni, strokovni in temo, ki jo učijo, obvladajo, otroci jih imajo radi. Toda njihova zaposlitev je nestalna; zaposlijo jih za določen čas, ker so diplomirali na neustrezni fakulteti. Znano je, da na srednji šoli ne more učiti tujega jezika nekdo, ki je končal študij prevajanja iz tujega jezika na fakulteti, čeprav jezik mnogo bolj obvlada kot nekdo, ki je končal študij tujega jezika na isti fakulteti.
V izobraževanju je poleg motivacije za pedagoški poklic pomembno strokovno znanje, ustvarjalnost in osebnostne lastnosti, ki jih mora imeti nekdo, ki dela v vzgoji in izobraževanju.
Včasih pozabimo, da se je med drugim potrebno vprašati, kakšen je dober učitelj – učiteljica? Je to res tisti, ki ima po zakonu vse, kar je predpisano z zakonodajo, ali pa je pomembno tudi, kakšen odnos ima do tega zahtevnega poklica, kako rad ima svoje delo in tiste, ki jih uči, kako obvlada svoje strokovno področje in koliko je pri tem inovativen ter ustvarjalen.
Vodstva šol naj bodo mnogo bolj avtonomna pri svojih odločitvah glede tega, ali bodo nekoga, ki je več kot ustrezen za učiteljski poklic, zaposlili za določen ali nedoločen čas, še posebej, če ima univerzitetno izobrazbo ter opravljeno pedagoško-andragoško usposabljanje in strokovni izpit. Več mladih bi z veseljem svoje znanje in izkušnje delilo tudi pri interesnih dejavnostih, če bi imeli priložnost.
Upokojene učitelje raje pustimo, da uživajo zaslužen pokoj, razširimo pa nabor »primernih« fakultet za več učiteljev, ki bi jih veselilo delo z otroki in mladino.
Ida Srebotnik, prof. ped., Ljubljana
