Obnaša se namreč kot zmagovalec, kot da so volitve že mimo, kot da je izid znan in potrjen, država pa njegov fevd. Ne čaka na mandat – ga že izvršuje. Disciplinira svoje, nagrajuje lojalne, kaznuje dvomljivce. Čustveno manipulira z državljani, gradi vzdušje neizogibnosti in strahu, hkrati pa vzdušje samozavesti in podrejenosti. Združuje stranke, naslavlja interesne skupine, ki vedo, da brez njega ni privilegijev, ni zaščite, ni koristi. In vsi ti v en glas širijo »resnico«: pripravite se, Janša bo zmagal. Saj ste to izkusili na referendumih.
V redu. To so njihove želje. To je njihova taktika. To je preverjen recept oblasti: če dovolj dolgo in dovolj glasno ponavljaš, da si nepremagljiv, te bodo nekateri začeli dojemati kot dejstvo, ne kot možnost. Toda mene ne skrbi ta stran. Ta je jasna, predvidljiva, konsistentna v svoji logiki moči. Skrbi me druga stran. Tista, ki ji lepimo oznako levosredinska. Ko poslušam njihov odmev, slišim isto mantro: Janša bo zmagal. Janša bo zmagal. Janša bo zmagal.
Kaj to pomeni? Ali verjamejo prerokovalcem, ki jim politično in medijsko servirajo poraz kot naravno stanje stvari? Ali so se vnaprej vdali v usodo? Ali s tem opravičujejo lastno pasivnost, pomanjkanje energije, poguma in domišljije? So obupali nad lastnimi strankami in njihovimi vodstvi? So razočarani nad sedanjo vlado – zaradi neuresničenih pričakovanj, tako realnih kot nerealnih? So zboleli za sindromom »vsi so isti«, ki je največje darilo avtoritarnim politikom? Ker poslušamo že štiri leta skoraj izključno kritike sedanje vlade, dosežki pa naj bi bili samoumevni, nevredni pohvale in razlage? Ali bodo zato ob volitvah ostali doma? Z zamahom roke: kar bo, pa bo. Saj slabše ne more biti.
Pa je lahko. In to prekleto slabše.
Slabše bo, če bodo s pasivnostjo, cinizmom in malodušjem pomagali ustoličiti Janšo. Slabše bo, ko se bo izkazalo, da referendum ni bil opozorilo, ampak generalka. Slabše bo, ko bodo institucije še bolj podrejene, mediji še bolj razdeljeni, družba še bolj zastrupljena z logiko prijateljev in sovražnikov. Slabše bo, ker tisto, kar danes še imenujemo demokratični manevrski prostor, ne bo več samoumevno.
In slabše bo tudi, če se levosredinske stranke ne bodo streznile. Če ne bodo nehale igrati male taktične igre, meriti lastne odstotke in čakati. Če ne bodo razumele, da volitev ne dobiš s tem, da ti nasprotnik zgleda grozen, ampak s tem, da ljudem ponudiš razlog, da pridejo na volišče. Razlog, ki ni zgolj »proti«, ampak tudi »za«. Za nekaj konkretnega, razumljivega, verodostojnega.
Polona Jamnik, Bled