Pri tem igra Slovenska škofovska konferenca čudno vlogo, ki je posvetni oblastniki od predsednice države, predsednika državnega sveta in predsednika vlade do načelnika generalštaba Slovenske vojske v prvi vrsti cerkve očitno ne spregledajo. Nasprotno. Usluge vabljenja na takšno »mašo za domovino« vračajo na državnih proslavah, kjer cerkveni veljaki sedijo spredaj in tako simbolno kažejo »poseben« tretma v družbi in državi, ki ima tudi – ali celo – v ustavi v 7. členu zapisano, da »so država in verske skupnosti ločene. Verske skupnosti so enakopravne. Njihovo delovanje pa je svobodno.«
Ta člen se v praksi tolmači zelo po svoje in »raztegljivo«. V preteklosti in danes od blagoslavljanja gasilskih domov, gasilskih avtomobilov, orožja in celo do šol. Tudi do simbolnega javnega izražanja političnih ter verskih stališč. Ne samo na kakšni posebni maši za domovino, ampak tudi pred kakšnim referendumom ali pred volitvami. Tudi zato je takšno mešanja državnih in cerkvenih proslav nehigienično.
Pravzaprav je nesprejemljivo, da se sicer normalno in potrebno sobivanje ter pestrost razlik med ljudmi v družbi spreminja v medsebojno koristoljubno politikantsko pajdašenje.
Ni mi sicer jasno, zakaj v prvi vrsti državnih proslav in teh maš ne sedijo na primer predstavniki Amnesty International ali pa Greenpeacea, pa Gibanja za pravice Palestincev in še katere organizacije, ki si prav tako kot RKC zasluži simbolno politično pozornost.
Miloš Šonc, Grosuplje