Vsaj na opisanih primerih je jasno, da gre za stvari, ki jih je treba preprečevati. Zato je tudi odgovornost vseh članov družbe, da stopijo v skupni boj proti temu. Komisija tudi prek prijav posameznikov, prijaviteljev, ki potem potrebujejo zaščito, lahko odkriva, spremlja ter seveda predaja tudi drugim organom te primere. To, da nekdo prijavi korupcijo, ko jo vidi, je integritetno dejanje. Družbe, ki imajo te vrednote vtkane v svojo bit, se tudi bolj učinkovito spoprijemajo s korupcijo in lažje rešujejo, ko do nje pride. Zavedanje, da smo vsi del tega boja, se mi zdi ključno.
Kršitve integritete, kot jih obravnavamo na komisiji, ne pomenijo korupcije kot kaznivega dejanja – če zaznamo sum kaznivega dejanja, zadevo odstopimo policiji. Vendar gre pri kršitvah integritete za izjemno pomembne odločitve, ki kažejo na nedopustna ravnanja posameznikov, ki zasedajo pomembne položaje. Gre na primer za privilegije, nezakonita vplivanja, zavajanja ali laži in podobna nesprejemljiva ravnanja, ki jih nosilci pomembnih funkcij nikakor ne bi smeli izvajati. Zato je potrebno, da so takšna ravnanja primerno sankcionirana.
V Sloveniji gre vendarle bolj za sistemsko korupcijo, ne več toliko za korupcijo v smislu nekega nujnega vsakodnevnega podkupovanja na upravnih enotah in podobno. Ključno je, da posledice korupcije vsi razumemo, zato tudi vlagamo v generacije, ki prihajajo, prek programov, v katerih jih v resnici vzgajajo v poštene državljane.
Vir: Večer v soboto