Druga polovica pa je razdeljena med dobrih osem milijard prebivalcev sveta. Vendar ta razdelitev ni proporcionalna. Najrevnejša polovica, kake štiri milijarde prebivalcev, poseduje le 1,4 odstotka vrednosti svetovnega bogastva. Četrtina prebivalcev sveta kljub rekordni vrednosti svetovnega bogastva trpi, ker nima redno dostopa do hrane, pitne vode, zdravstvene oskrbe, izobraževanja in primernega bivališča. V skrajni revščini (na meji preživetja) živi množica, 385-krat večja od števila prebivalcev Slovenije.
Podatke o razdelitvi svetovnega bogastva poznamo do potankosti. Kako se je takšna nelegitimna razdelitev svetovnega bogastva pol stoletja vzpostavljala pred očmi svetovne javnosti, pa ne vemo. Tovrsten proces se je začel odvijati sredi 70. let prejšnjega stoletja. V Sloveniji je tedaj življenjski ritem narekoval sistem družbene lastnine in samoupravljanja. Izjemno bogatih posameznikov ni bilo. Vstop Slovenije v EU je prinesel radikalno spremembo temeljev družbenega sistema. Čez noč smo se morali posloviti od anonimne družbene lastnine in utečene prakse samoupravljanja. Račun družbene transformacije je bil izjemno visok. Predstavlja izgubo nekaj deset milijard vrednega družbenega premoženja in povrh vsega še dobrih pet milijard globoko bančno luknjo.
Danes vemo, zakaj proces pridruževanja držav, novih članic EU, spremlja nelagodje. Politiki, tudi v Sloveniji, javnosti niso pojasnjevali, da je uradna ideologija Unije neoliberalizem in kakšne skrb vzbujajoče zaplete imajo s tem sistemom v zahodnih državah in v EU. Pohod neoliberalizma se je sredi sedemdesetih začel s politikoma Margaret Thatcher v EU in Ronaldom Reaganom v ZDA. Dejavnike tega sistema, deregulacijo, liberalizem in privatizacijo, so politične in gospodarske elite sprejele z navdušenjem. Prav neoliberalizem je spodbudil uporabo modela eksponentne gospodarske rasti. Ta vse podreja ustvarjanju dobička in njegovi delitvi med elito, ni pa namenjen pokrivanju potreb prebivalstva. Znanstveniki teh sprememb niso spremljali križem rok.
Že v sedemdesetih letih so raziskovalne skupine ameriškega inštituta MIT pod naslovom »Meje rasti« objavile študijo oz. znanstvena spoznanja, opozorila in napovedi. Model eksponentne rasti prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih virov je označen kot poguben. Znanstveniki napovedujejo v prvi polovici tega stoletja negativno gospodarsko rast, v drugi polovici pa kolaps. Preverjanje teh napovedi z uporabo novejših podatkov je potrdilo, da so razvojni scenariji v študiji »Meje rasti« pravilni in se uresničujejo. Izhod in rešitev poznamo. Predstavlja jo politika, oprta na načelo, da je glavno gonilo razvoja uresničevanje potreb prebivalstva in zmanjševanje družbene neenakosti.
Dogajanje v sedemdesetih letih obravnava tudi ekonomist Thomas Piketty v knjigi »Kapital v 21. stoletju«. Piketty navaja, da je bil takrat izpeljan prevrat v finančni in davčni politiki, ki je legaliziral obsežno prehajanje svetovnega bogastva v roke političnih in gospodarskih elit in pospešil siromašenje prebivalcev sveta. V pol stoletja smo se tako znašli v povsem drugem svetu. Usoda milijard prebivalcev sveta je po pravilu kapital je moč in moč je zakon postala odvisna od ravnanja političnih in gospodarskih elit.
V takšnem svetu, podrejenem interesom elit, ni mogoče uresničevati človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Politiki kot mantro ponavljajo in poudarjajo vlogo demokracije. Seveda se ob tem vede sprenevedajo. Demokracija se namreč vedno začne uresničevati (ali omejevati) na ravni zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb, kot so pravica do hrane, pitne vode, izobraževanja, zdravstvenih storitev in bivalnih pogojev. Razdelitev polovice svetovnega bogastva med pripadnike elit pomeni, da za uresničevanje demokracije ni osnovnih materialnih pogojev. Podobno je tudi sporočilo dokumenta o rojevanju Unije, to je deklaracije Roberta Schumana iz leta 1950. Prvi stavek te deklaracije se glasi: »Svetovnega miru ni mogoče zagotoviti brez ustvarjalnih prizadevanj, sorazmernih z nevarnostmi, ki ga ogrožajo.« Odnos evropskih politikov do miru je podoben odnosu do demokracije in dejansko do uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tu smo se znašli po zaslugi političnih in gospodarskih elit!
Janez Krnc, Litija