Nobenega državnika ni pridobil ob svojem slovesu toliko kolegov. Spoštovali in cenili so jo Američani, Sovjeti, ostali Evropejci z vzhodnega in zahodnega brega, voditelji tretjega sveta. Kot vodilna članica gibanja neuvrščenih je igrala eno ključnih vlog pri mehčanju napetosti hladne vojne med Natom in Varšavskim paktom ter zlasti med ZDA in Sovjetsko zvezo, posledično pri ohranjanju svetovnega miru, in avtokrati tu pa tam po deželah v razvoju so pazili na to, da svojih čakanov in krempljev niso preveč kazali.
A bila je tudi socialistična, socializem pa se ob zahtevah družbe po bolj razvejanem in rastočem gospodarstvu, višjem materialnem blagostanju in večji pozornosti do človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, ni bil vedel, kako se izkazati. Poleg tega pojav Slobodana Miloševića in njegovega sna o »veliki Srbiji« sta spodbudila speče nacionalizme tudi ostalih narodov in narodnosti, kar je vezivo »Bratstvo in enotnost« + skupni zmagoviti boj proti fašizmu in nacizmu razjedlo do konca in smo se razšli. Bili smo prvi, ki smo rekli ostalim, že na 14. partijskem kongresu v Beogradu, »Gremo mi po svoje«.
Ni bilo lahko, neznank, v kaj smo se spuščali, je bilo veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje. Zgodila se nam je tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato, najbolj krvoločna, še v Bosni in Hercegovini. Bili smo sami, obdani z grožnjami iz Beograda in opomini več ali manj celotnega sveta, najbolj glasni iz Zahoda, da smo ubrali napačno pot, da je morala SFRJ obstati. Skratka, nismo vedeli, kaj nas je čakalo. Toda duh svobode in poguma ter vera v cilj, ki smo si ga zadali, sta nam pravila: »Gremo dalje!... do konca, do neodvisnosti in samostojnosti! pa ostanimo optimisti!«. In uspelo je.
Klicati so nas pričeli čari Evrope, njena kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovnonazorska bogatost, družbena odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenosti - smo se prepričevali -, a veliko profitirali iz te nove pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin, ki so bile na voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni prihodnosti. Enaka prizadevanja med neuvrščenimi so bila hitro pozabljena. Toda kar me je hudo motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, v vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat - govorimo o letu 2003 - vidno iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, ZDA, ter z vsiljevanjem ostalemu svetu svojih geostrateških ciljev, nenazadnje po širitvi v Evropi do samih ruskih meja, kazalo prej kot vir mednarodnih napetosti in ne obratno.
In danes smo, kjer smo. Tudi novo vojno v Evropi imamo. Volja in odločanje Bele hiše preko Nata, oz. njenega generalnega sekretarja Rutteja, preglasujeta že suverenost in samostojnost same Evropske unije. S sostorilstvom seveda bruseljskih birokratov, predsednice Evropske komisije Leynove in predsednika Evropskega sveta Coste, ter glavnih evropskih voditeljev, od Francoza Macrona do Nemca Merza, od Poljaka Tuska do Italijanke Meloni. Organizacijsko, politično, vsebinsko, EU postaja vse bolj ekspozitura Nata. Čudaški ameriški predsednik Trump je zahteval od članic zavezništva dvig vojaških izdatkov iz 2 na 5% BDP-ja, do 2035, rečeno storjeno. DA tudi iz Slovenije.
Levica je predlagala referendum o tem, pridružili so se ji Socialni demokrati in ob glasovanju v Državnem zboru tudi desna opozicija, da bi vnesla razdor v koalicijo. In nenapovedano je bil sklep sprejet. »Potem pa vprašajmo ljudi kar o članstvu v Natu, ker če smo noter, se moramo njenih odločitev držati« - je odgovoril premier Golob ter napovedoval še en referendum. Kuloarje Natofilov, od obramboslovcev do pravnikov in politologov, do same predsednice Republike, je zajela panika. »Ne igrajmo se s tem, ogrožamo našo verodostojnost in varnost. Resnih alternativ pripadnosti kolektivni obrambi ni!« Da bi kjer koli od glavnih medijev povprašal o tem nasprotno stran, zagovornike nevtralnosti, niti slučajno.
In premier je z obratom 180 stopinj opustil svojo zamisel ter predlagal parlamentu razveljavitev že izglasovanega referenduma. »Prednost moramo dati varnosti države.« Pa se vprašam: Kam je odšel svoboden duh iz konca 90. let? Takrat sta bila prednost svoboda in neodvisnost.
Aurelio Juri, Koper
