Na primeru predsednice republike vidimo, kako bo odpravil institucije »prve« republike in jih zamenjal z lastnimi: predsednik vlade prevzame še predsedovanje državi. Strogo podrejena mu je zakonodajna oblast in tudi »deratizirana» sodna oblast. Odpravljena je zadnja senca nevtralnosti državne uprave. Da bi se ravnal po ustavi? Čemu neki, saj gre za odpravljeno ustavo »prve republike«!
Iz prejšnje državne oblike v novo se pride bodisi z ustavno spremembo, klasičen zgled je francoska »peta republika«, bodisi z državnim udarom, pri čemer so tehnične izvedbe udara različne. O tem je studiozno pisal Curzio Malaparte. Z analizo tukajšnjega državnega udara se bo proslavil kak mlajši politolog. Naj mu kot močno prileten filozof dam nekaj iztočnic v presojo.
Najprej. O ideji »druge republike« je Janša ves čas govoril. Vedelo se je, da je to njegov cilj.
Dalje: ko mu je v naročje padla tretja vlada, mu je pandemija covida dala vrsto priložnosti za teroriziranje, vključno z zlorabo policije, katere vrhunec je bila uporaba vodnega topa in grozljiva raba solzivca za napad na miroljubne demonstrante. To ravnanje je zbudilo odpor in izvolitev levosredinske koalicije.
Manj opaženi ukrep je bilo organiziranje nasilnih, od vlade stimuliranih protestov, katerih organizator je tik pred izbruhom nasilja zapustil prizorišče, potem pa je na teh protestih zgradil stranko Resnica. Pravi karakter te stranke se je imel pokazati kasneje, po lastnem predstavljanju naj bi bila Janši nasprotna.
Za nadaljnji razvoj pomembni sta bili strančici Fokus in Demokrati, klavrno propadel pa je poskus z Ruparjevo upokojensko stranko.
Od Janše formalno neodvisni krščanskodemokratski blok (NSi in SLS) se mu je podredil.
V času Golobove vlade pride do tesnega sodelovanja z izraelskimi tajnimi službami, javnimi in privatnimi. V kakšni obliki vse so sodelovale v strategiji državnega udara, lahko samo ugibamo.
Golobova koalicija volitev ni dobila, a dobila jih ni niti SDS, s katero je napovedala koalicijo NSi z dvema zaveznicama ob dveh »antijanševih« strankah. In zdaj smo pri tehniki državnega udara: parlament se še ni do kraja organiziral. Že se povežejo tri »neodvisne« stranke in predložijo »interventni zakon«, ki ga volivno podpre SDS in ki je zavestno narejen tako, da posega na področja, kjer ustava ne dopušča referendumov. Isti volivni blok potem imenuje predsednika najmanjše parlamentarne stranke za predsednika parlamenta, torej drugo osebnost v državi. Druga republika je tu. Državni udar je uspel. Kar sledi, je brisanje sistema »prve« republike.
In zdaj nastane vprašanje, s katerimi sredstvi, domačimi in mednarodnimi, lahko po tem iz tujine podprtem državnem udaru obnovimo ustavno republiko. Tistih, ki nismo »intimne opice« Druge republike, je še vedno dovolj za volivno zmago, a treba je zagotoviti, da bo do volitev sploh prišlo. Rešiti moramo status izvoljene predsednice republike. Ubraniti je treba neodvisnost sodstva, obvarovati tudi ustavno sodišče in avtoriteto ustave. Česar pučistična oblast še nima, je zaščiteno z dvotretjinsko zahtevano večino; vsaj delno so nanjo vezani tudi referendumi. Pučisti grozijo, da bodo zoper vsa javna nasprotovanja uporabili državno nasilje. Mar niso to že grožnje, ki bi terjale pozornost evropskih institucij?
V času študentskega gibanja 1968 je ekonomski strokovnjak češke pomladi Ota Šik povedal dvema bratoma iz vrst nemških študentov: »Intelektualci pogosto delamo napako in mislimo, da je dovolj, da imaš prav. Zraven je treba, kot je rekel že Napoleon, zbrati na pravem mestu večje sile kot nasprotnik.« Iz francoske tradicije pa je znan izrek: Majhni smo, ker smo na kolenih. Dvignimo se! (Ker pa za vsako upiranje grozijo z vodnimi topovi, naj izrecno poudarim, da imam v mislih miroljubna sredstva nevladnikov. Stranke pa pozivam, naj blokirajo puč; ščitijo naj vse, za česar rušenje pučisti potrebujejo dvotretjinsko večino; če lahko kakorkoli pomagajo predsednici republike, sodni oblasti, ustavnemu sodišču, naj se ne obotavljajo. Naj bo nadaljevanje puča blokirano, dokler nas ne rešijo volitve. Sicer se bo zgodilo, da so bile volitve 2026 zadnje v demokratični republiki.)
Božidar Debenjak, Ljubljana