Njeno politiko namreč še vedno obvladuje ena sama stranka (komunistična partija), njena pravna država, če je presojamo po zahodnih kriterijih, pa je tudi vprašljiva. Pri razlagi njene razvojne uspešnosti je torej zahodna stroka v zadregi. Gre za aktualno zadevo, ki ne sme ostati brez razumne razlage. Tudi sam se z njo že nekaj časa ukvarjam in svoja spoznanja bom kratko predstavil v naslednjih vrsticah.
Dejavnike razvojne uspešnosti države je smiselno nekoliko določneje opredeliti, kot naj bi to po gornji navedbi počela stroka. Po mojem mnenju je primernejša naslednja opredelitev: osrednja dejavnika uspešnega razvoja družbe sta tržno gospodarstvo in močna država, ki se jo etično in učinkovito upravlja v korist večine prebivalstva, dobro vodena in nadzorovana vlada ter močna pravna država pa so osrednja orodja takega upravljanja. O tem, kako te kriterije razvojne uspešnosti izpolnjujejo demokratične države v primerjavi s Kitajsko, bo v nadaljevanju nekaj več povedanega.
Najprej o razvojni uspešnosti demokratičnih držav. Predvsem ne gre prezreti, da se današnje demokratične države v veliki meri upravlja po usmeritvah neoliberalizma, to je prevladujoče ideologije sodobnega kapitalizma. Ta se prednostno zavzema za svoboden trg in nizke davke (šibko državo), njegova osrednja vrednota pa je bogatenje, zaradi katerega politika med drugim, čeprav tega ne priznava, omejuje vlogo etike in pravne države kot dejavnikov uspešnega upravljanja. Ali je tako upravljanje še demokratično? Formalno je, po vsebini pa je temu težko pritrditi. Na neoliberalizmu temelječa demokracija se je namreč v veliki meri izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank oziroma njihovih vodij, ki splošne družbene koristi v nemajhni meri podreja interesom strank. Od demokratičnih vrednot je ohranila predvsem volitve, pa tudi te se zlorablja za zadovoljevanje interesov strank (primer: kljub referendumski odločitvi se tudi na naših letošnjih volitvah ne bo uporabljalo preferenčnega glasu). Strankokracija prej navedene kriterije uspešnega upravljanja nedvomno slabo izpolnjuje in zato so formalno demokratične države razvojno vse manj uspešne. Slednje se izrazito zaznava tudi pri upravljanju Evropske unije in večine njenih članic.
Še kratko o tem, kako Kitajska zadovoljuje obravnavane kriterije uspešnega upravljanja. Po moji oceni ima v primerjavi z zahodno demokracijo dve pomembni prednosti. Ena je to, da svojega upravljanja ne obremenjuje z usmeritvami neoliberalizma in zato ne pozna upravljavskih težav, ki jih ta povzroča demokratičnim državam. Druga njena prednost pa je v tem, da je sedanje kitajsko vodstvo očitno prepoznalo izjemno vlogo, ki jo ima etika pri urejanju družbenih razmerij in zato v upravljanju oživlja konfucionizem, to so več tisoč let stare, na etiki zasnovane usmeritve, kako naj ravnajo politične oblasti. Kitajska kriterije upravljavske uspešnosti države (predvsem gre za močno in etično vodeno državo) nedvomno veliko bolje izpolnjuje kot demokratične države in to po mojem razumevanju v veliki meri pojasnjuje njeno izjemno razvojno uspešnost.
Ali naj torej Evropejci sledimo kitajski praksi, da bomo v prihodnje tudi mi podobno razvojno uspešni? Menim da ne, saj bi nas taka usmeritev gotovo razočarala. V Evropi potrebujemo predvsem mir, več politične samozavesti in dobre odnose z ostalim svetom, zato pa ne podpirajmo politike, ki ravna nasprotno. Prednostno delujmo tudi s ciljem, da se bo EU in njene članice pošteno in učinkovito upravljalo v korist vseh nas; opustiti moramo torej neoliberalne prakse in sedanje modele demokratičnega upravljanja (volilni sistem, oblikovanje in nadzor vlade …) primerno prenoviti. Ne prezrimo tudi tega, da je spodbujanje nasprotij v družbi, kar je tudi v Sloveniji resen problem, povsem neprimerno ravnanje in zato v njem ne sodelujmo.
Andrej Cetinski, Ljubljana