Vendar jim v nadaljnjih izvajanjih istočasno nehote potrjuje pravilnost njihovih opozoril, da med obratovanjem kanala C0 za pitno vodo resnično ne bo mogoče zagotoviti popolne varnosti. Hkrati pa nato zavajajoče zagotavlja ter obljublja, da sta zanj in za MOL na prvem mestu ključna zaščita vodnih virov, da do škodljivih vplivov na pitno vodo sploh ne more priti, da je zanje ravno tako na prvem mestu tudi varnost ljudi in pitne vode ter navaja neutemeljene neverjetne trditve MOL, da je kanal C0 potresno popolnoma varen ter bo ostal nepropusten in preživel vsaj 150 let.
Pa poglejmo, kaj vse je g. Mlakar spregledal ali zamolčal. Trasa kanala C0 ne upošteva ter nedopustno in grobo krši za nas obvezno tehnično zakonodajo EU, ki poleg drugega strogo prepoveduje polaganje kanalov v najožjem zaščitnem vodovarstvenem območju pitne vode.
V naravi zatrjevana absolutna vodonepropustnost kanalov sploh ni možna. Zatorej vplive na vodne vire lahko dejansko preprečimo zgolj s tem, da se tega strokovno nedopustnega, nepotrebnega in zdravju ter okolju katastrofalno škodljivega, predimenzioniranega, predragega kanala C0 sploh ne uporabimo. Možne so namreč tudi druge neškodljive in cenejše variante.
Vsak gradbenik ve, da so vsi kanali zgolj »tehnično« vodotesni. To pomeni, da se smejo ti kanali uradno »zmerjati« za vodotesne zgolj, če med obveznim predpisanim preizkusom vodotesnosti izgube medija ne presegajo predpisanih zgornjih količinskih mej.
Nestrokovno položeni kanal C0 bo še vsaj za eno potenco presegal te predpisane dopustne mejne iztočne količine, kar je že možno opazovati in ocenjevati na sedanjih visokih pretočnih količinah, nedopustno v cevi vdirajoče in po dnu revizijskih jaškov tekoče podtalnice. To je namreč vidno skozi oddušne odprtine zavarjenih pokrovov jaškov!
Pri pregledovanju kanalov tako z notranjo kakor z zunanjo kamero se lahko zaznavajo le količinsko znatni posamezni pritoki ali odtoki iz večjih poškodb kanalov, dočim se le izredno redko opazijo številne manjše nevodotesnosti sistema. Poleg tega se iz tehničnih ter finančnih razlogov opazovanje s kamerami lahko izvaja le poredkoma v dolgih časovnih presledkih. Medtem pa se pitna voda do izbruha okužb neopazno in nereverzibilno zastruplja.
Zatorej se v praksi v takih primerih morajo predvideti dvobarierni sistemi kanalov, kjer se nemudoma sprožajo alarmi, ko sonde zaznajo, da se je med obema stenama barier zbrala prekomerna količina izcednih vod iz notranje cevi.
Nestrokovna konstrukcija in izvedba v primerjavi z notranjo cevjo neprimerno bolj vodoprepustnega sarkofaga (saj so razpoke med posameznimi sestavnimi deli »zatesnjene« zgolj z nalepljenimi notranjimi obliži) prostorsko sploh ne dopušča zunanjih pregledov s kamerami. Poleg tega pa bo predvidena gradnja pretočnih hidrocentral na vzporedni Savi povzročila dvig gladine podtalnice za 8 metrov ter tako preplavitev sarkofaga in posledično vzgonsko poškodovala ali celo uničila kanal C0.
Iz posnetkov izvajanja gradnje kanala C0 in sarkofaga moram priznati, da še nikoli nisem videl toliko razvidnih kršitev predpisov, norm, standardov ter opazil tako nestrokovno načrtovanje, gradbeno izvedbo in pomanjkljivi projektantski nadzor kakor ravno pri kanalu C0.
Kar se pa tiče navedenega 57-letnega obdobja nezaznavanja problemov s kanalizacijo, pa naj g. Mlakarja spomnim zgolj na že prisilno zapiranje posameznih studencev vodarn v Šentvidu in Hrastju ter okužbo pitne vode v Maximarketu.
Ker že prekoračujem dopustno običajno dolžino pisma bralcev, si pridržujem pravico naslednjič orisati kar še nekaj nadaljnjih »cvetk« iz podanih trditev in zagotovil g. Mlakarja. Naj se za danes poslovim z mojim nekoliko »dopolnjenim« zaključkom verza našega največjega pesnika: »Le čevlje sodi (in obljublja) naj kopitar.«
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana