Prvi pojav (vzrok) nakazuje t. i. Petrovo načelo (L. Peter in R. Hull, knjiga Petrovo načelo, 1969, poslovenjena 1974): »Hierarhične organizacije delujejo tako, da na položaje pridejo ljudje, ki niso sposobni opravljati zahtevanih nalog. Uslužbenci napredujejo glede na dosedanje uspehe na nižji ravni (ne pa, da bi ocenili njihovo sposobnost za delo na višji ravni). Zato sčasoma vse odgovorne položaje v organizaciji zapolnijo ljudje, ki so dosegli svojo raven nesposobnosti.«
Primer je problematika parkiranja v Štepanjskem naselju. Odgovorni ljudje v MOL, ki so dosegli svojo raven nesposobnosti, niso znali ustrezno predvideti, kako reševati problem parkiranja v naselju. Problem je po 30 letih zanemarjanja izbil na plano zdaj, ko je župan želel na silo urediti parkiranje. Večinoma s kaznovalnimi posegi, kar je metoda treniranja: s kaznimi treniramo živali, da se obnašajo tako, kakor mi želimo. Zaradi tega se je morala aktivirati določena skupina ljudi, se formalizirati v neko pravno obliko (iniciativa) in v ta namen opraviti kup aktivnosti, s katerimi po domače odnašajo zadnjo plat tistim, ki so se prerinili na svoje položaje (na katerih so pokazali raven svoje nesposobnosti). Največja žalost pa je ta, da mora posameznik ali najožja skupinica zagnancev (ki v resnici omogočajo življenje iniciative) prostovoljno (poleg svoje zaposlitve, torej v svojem prostem času) storiti tisto, za kar so plačani (pogosto celo bajno) tisti, ki so dosegli svojo raven nesposobnosti. In ki samo hodijo v službo, naredijo pa kaj malo.
Drugi pojav je črkobralstvo. Verjetno vam niso neznane štorije, kako bajne odškodnine določa sodišče, če denimo na zavitku mleka ni napisano, da se z vročim mlekom lahko poparite. Porečete, da to pa vendar mora biti jasno vsaki zreli osebi. Da tega ne vejo le otroci (preden se v procesu vzgoje ne socializirajo). A če sodišče odloča črkobralsko, ugotovi, da bi tudi to moralo biti na embalaži zapisano. Zato prisodi odškodnino. Kako lahko ocenite te sodnike? No, na tak način so postopali tudi naši v KPK v primeru Golob. Najmanj čudno je, da tega ni dojela oseba, ki je celo doktor pravnih znanosti (dr. Pirnat).
Tole črkobralstvo pa ima še bolj porazno nadaljevanje. Katera oseba je tista, ki reče, da so pravila (igre) v redu le, če ona zmaga? Če izgubi, pa so pravila neustrezna. To je vendar nezrela oseba, pobalin, ki se mu zdi herojsko, če lahko nagaja, magari z grožnjo demokraciji, kakršno poznamo. Pobalina pa vendar ne boste pooblastili, da vam odreja vaše življenje. A prav to se dogaja. Če ta oseba ne zmaga, pravosodje ni več pravosodje, ampak krivosodje. Ali pa kar mafija. Če pa zmaga, je seveda vse OK. Ko ji ustreza, reagira črkobralsko (tako podrobno kot tisto o mleku je zapisano tudi v volilni zakonodaji). A to pot jo to prvič moti (ker so mesta omnia volišč prilagojena realni situaciji, čeprav še vedno omogočajo uresničevanje volilne pravice). Prejšnjikrat je bilo vse OK, bili so enaki vatli. Čeprav ravno do črke zakona dosledno ni bilo. Vse tiste, ki tako osebo jemljejo zares, bi bilo treba povprašati po umskem zdravju ali vsaj podvomiti v njihovo sposobnost zdravorazumskega razmisleka.
Še bolj kruta pa je tale posledica: ker so to pretežno javnomnenjski voditelji, se neselekcionirana populacija, torej množice ljudi, zgledujejo po njih ali jih imajo vsaj za avtoriteto (primer so lahko že komentatorji, zlasti če so iz kakršnega koli motiva pristranski). Posledično pa ljudje ne zaznajo, da sledijo tem ljudem v prepad (navadno celo tako, da ti javnomnenjski voditelji ostajajo na bregu, le množice padejo v prepad). Ker pač slepo sledijo besedam teh ljudi (kar pa se zelo jasno pokaže prav pri volitvah).
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana