Ta dogodek me je spodbudil k razmišljanju o nečem širšem: kaj kot družba opazujemo, čemu namenjamo pozornost in predvsem – kaj želimo ohranjati?
V zadnjem času veliko poslušamo o tem, ali je RTV Slovenija vredna svojega prispevka. Pri tem se mi zdi, da se RTV vse prepogosto primerja s komercialnimi televizijami. Toda ali je to sploh primerna primerjava? Komercialna televizija ima pravico in dolžnost, da skrbi za gledanost in svojo tržno uspešnost. Javni servis pa ima drugačno poslanstvo. RTV Slovenija ni samo televizijski zaslon in ni samo nekaj oddaj, ki jih gledamo zvečer. Pod njenim okriljem so radio, televizija, spletne vsebine, otroški programi, izobraževalne oddaje, kulturne in glasbene vsebine, dokumentarne in pogovorne oddaje, informativni program, prenosi pomembnih dogodkov in še marsikaj. Nastajajo vsebine, ki jih komercialni mediji zaradi svoje narave pogosto niti ne morejo niti nimajo interesa ustvarjati. In potem je tu nekaj, o čemer se v razpravah skoraj premalo govori: arhiv RTV Slovenija. Ogromen, desetletja nastajajoči arhiv ni le zbirka starih posnetkov. Je spomin Slovenije. V njem so glasovi ljudi, ki jih ni več, pričevanja o času, pomembni dogodki, kulturne prireditve, glasba, pogovori, dokumentarne oddaje, otroške oddaje, športni in drugi dogodki. Vse, kar je bilo nekoč sedanjost, postaja sčasoma dokument naše preteklosti.
Kdo bo ohranil vse to, če javnega servisa ne bo več oziroma če bo njegovo delovanje skrčeno do te mere, da bo lahko opravljal le še tisto, kar prinaša dovolj gledalcev? Ali lahko od komercialne televizije pričakujemo, da bo desetletja sistematično ustvarjala in hranila takšen kulturni in družbeni spomin? Verjetno ne. Saj ji tega niti ni treba. Prav zato imamo javni servis.
Razvedrilo je potrebno. Človek potrebuje tudi oddajo, ob kateri odklopi misli in se sprosti. Toda družba, ki bi skrbela samo za razvedrilo, bi počasi izgubila nekaj bistvenega: spomin, znanje, kulturo, radovednost in prostor za vsebine, katerih vrednosti ni mogoče meriti samo z gledanostjo. Zato me ne skrbi samo vprašanje, koliko znaša RTV-prispevek. Skrbi me nekaj veliko pomembnejšega. Kaj želimo kot družba ohranjati? Želimo ohraniti samo tisto, kar je dovolj gledano in dovolj dobičkonosno? Ali želimo ohraniti tudi tisto, kar morda danes gleda manj ljudi, vendar bo čez deset, trideset ali petdeset let predstavljalo del našega skupnega spomina? Ko bomo nekoč iskali glas, oddajo, pričevanje ali podobo časa, v katerem smo živeli, bo prepozno ugotoviti, da smo nekaj, kar je bilo mogoče ohraniti, pustili izginiti.
Javni servis zato ni samo vprašanje televizijskega programa in še manj samo vprašanje mesečnega prispevka. Je vprašanje našega odnosa do znanja, kulture, otrok, umetnosti, jezika, zgodovine in lastnega spomina. In morda bi se morali, preden ga začnemo primerjati s komercialnimi televizijami, najprej vprašati: ali sploh vemo, kaj vse imamo? In še pomembneje: ali vemo, kaj lahko izgubimo?
Cecilija Rekar, Bled