Preprosto zato, ker je danes predsednik državnega zbora. Ker je do te funkcije prišel s podporo koalicije, govorimo tudi o razlogih za njihove »visoke« standarde. Danes vidimo človeka, ki se na kritiko še vedno pogosto odziva z napadom, diskreditacijo in poniževanjem nasprotnikov. In to je tudi njihova politična odgovornost.
Njegova preteklost je znana. In ni zanemarljiva. Problem je, kaj je iz nje naredil. O njegovih preteklih pravnomočnih obsodbah smo govorili pred volitvami, volivci smo imeli pravico vedeti, komu zaupamo državo. Takrat smo še lahko rekli: »Počakajmo. Morda se je človek spremenil.« Človek lahko prizna napake. Lahko pokaže, da je danes drugačen. Lahko pa se ob neprijetnih dejstvih zapre, jih relativizira, se sklicuje na formalni izbris, napade tistega, ki jih omenja, in se ob vsaki kritiki postavi v vlogo žrtve političnega zarotništva.
Pri Stevanoviću smo v zadnjih mesecih dobili precej materiala za presojo. Ko so novinarji vprašali, ali je bil pravnomočno obsojen zaradi poskusa preslepitve zavarovalnice, je odgovoril: »Ne, ne.« Pozneje so bili objavljeni deli sodbe, iz katerih je izhajalo, da je bil zaradi tega pravnomočno obsojen. Kasneje je prišla na dan še pravnomočna obsodba zaradi goljufije iz leta 2011. Njegov odgovor? Starih, zaključenih in izbrisanih zadev, ki niso povezane z njegovim političnim delovanjem, ne namerava komentirati. Nato smo izvedeli še za četrto pravnomočno obsodbo, povezano z razžalitvijo takratnega podžupana Kranja. Sodišče mu je naložilo preklic spornih trditev in plačilo odškodnine. Po navedbah 24ur je bilo treba do izpolnitve obveznosti priti celo po izvršbi. Vse to je mogoče pravno urediti. Obsodbe se izbrišejo. Kazenska evidenca postane prazna. Toda predsednik državnega zbora ni samo izpisek iz kazenske evidence.
In gledamo sedanjost. Junija 2026 določenih poslank Svobode ni kritiziral zgolj zaradi njihovega ravnanja. Zapisal je, da se obnašajo »pocestniško«. Človek, ki naj bi vodil parlamentarne razprave, skrbel za red in predstavljal institucijo, se je odločil za besednjak, ki je poniževalen do poslank, nato pa je svoje ravnanje še dodatno zagovarjal.
In ko je prišla pobuda za referendum o njegovi razrešitvi, bi pričakovali miren, institucionalen odgovor. Ni ga bilo. Pobudo je označil za »farso, maltretiranje ljudi in norčevanje«. Peticijo za njegov odstop je označil za prevaro oziroma »skropucalo«, medtem ko je peticijo v podporo označil za resno in profesionalno.
Lahko pridemo do bistva brez ene same psihološke diagnoze? Ni treba reči, da je Stevanović narcisoiden. Dovolj je pogledati, kako se vede. Ni treba reči, da je maščevalen. Treba je pokazati, kako govori o svojih političnih nasprotnikih in kako reagira, ko ga ti želijo odstaviti. Ni treba reči, da je lažnivec. Dovolj je primerjati njegove konkretne izjave z dokumentiranimi dejstvi in prepustiti bralcu, da presodi. Ni treba reči, da je primitiven. Dovolj je citirati njegov besednjak.
Je to res vedenje, ki ga pričakujemo od predsednika državnega zbora? Če pustim ob strani njegovo ignoriranje ustave. Naše mnenje je jasno, ni. Predvsem zato, ker vidimo kontinuiteto. Če se ob soočenju s preteklostjo znova in znova pojavljajo zanikanje, relativiziranje, preusmerjanje pozornosti ali napad na tistega, ki vprašanje postavi, potem vprašanje preteklosti postane vprašanje sedanjega ravnanja.
Očitno sam razume moč institucije, ki ji predseduje. Govori o redu v parlamentu. Poučuje poslance o vedenju. Presoja, katera peticija je profesionalna in katera prevara. Odloča, katera kritika je legitimna in katera farsa. Toda človek, ki drugim deli lekcije o parlamentarni kulturi, bi moral biti najprej sposoben pokazati kulturo takrat, ko je kritiziran sam. Funkcija zahteva zadržanost, on pogosto izbere napad. Funkcija zahteva avtoriteto. On jo prepogosto poskuša uveljaviti z osebno diskreditacijo. Funkcija zahteva, da predsedujoči ne postane del spora. On se pogosto postavi v njegovo središče. Funkcija zahteva sposobnost prenesti kritiko. On jo pogosto predstavi kot zaroto, farso ali norčevanje. In potem naj verjamemo, da je preteklost nepomembna? Pomembna je zato, ker je preizkus sposobnosti samorefleksije. Ko pa v novi funkciji sami gledamo nove primere podobnega vedenja, je na preizkusu padel.
In kaj se je pravzaprav spremenilo? Samo funkcija, položaj in moč. Mi pa zaman pričakujemo samokritičnost, dostojnost, sposobnost prenesti kritiko brez osebnega obračunavanja. In predvsem pričakujemo, da človek, ki zahteva red od drugih, zna najprej obvladati lastne odzive.
Zoran Stevanović po našem mnenju ni primeren za funkcijo predsednika državnega zbora, zaradi kombinacije njegove preteklosti, njegovega odnosa do te preteklosti in njegovega današnjega ravnanja.
Polona Jamnik, Bled