Optimalno okolje temu modelu predstavljajo prav dejavniki neoliberalizma: deregulacija (1), liberalizem (2) in privatizacija (3). Eksponentna rast proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih virov je podrejena ustvarjanju in delitvi dobička. Ta ni namenjen pokrivanju potreb prebivalstva, temveč si ga prilaščajo družbene elite. Vrednost svetovnega bogastva v lasti elit nezadržno raste. Vzporedno pa tudi obseg onesnaževanja okolja, pomanjkanje, revščina in stiske prebivalstva. Odgovornost za uničevanje okolja je na strani političnih in gospodarskih elit, ki nočejo izgubiti dominantnega položaja v delitvi dobičkov.
Takšen razvojni model je spodbudil množično uporabo plastike. Najprej je veljal sistem »uporabi in zavrzi«, po letu 1970 pa se je uveljavila tudi večkratna uporaba plastičnih vrečk in steklenic. Vsepovsod v naravi smo opažali zavrženo plastiko. Leta 1956 je bilo v svetu v uporabi (le) 2 milijona ton plastike, pol stoletja kasneje pa že 430 milijonov ton. Tretjina teh plastičnih izdelkov je bila namenjena enkratni uporabi. V 21. stoletju smo se nenadejano znašli v okolju, ki ga opisujemo kot svet mikroplastike. To ni več okolje, v katerem na vsakem koraku na kopnem in v vodi srečamo zavrženo plastiko. To je svet, v katerem človeško oko plastike sploh ne opazi, saj delci mikroplastike merijo tisočinke širine lasu. Mikroplastika se nahaja povsod, v vodi in na kopnem, v celicah človeških teles, v sadju, v zelenjavi, v mesu, v kmetijskih proizvodih, v živalih in v zraku.
Družboslovci razlagajo, da dve tretjini prebivalcev živi v okolju vladavine avtokratskih sistemov. Za prihodnost človeške vrste pa je verjetno pomembnejši podatek, da nezavedno živimo v svetu mikroplastike. Ne razpolagamo z nobenimi dovolj zanesljivimi napovedmi o tem, kako bo človeštvo preživelo »sovražno« okupacijo v režiji nevidnega sveta mikroplastike.
V EU vsakemu prebivalcu letno »pripade« 35,3 kg odpadne embalaže, skupaj kar neverjetnih 15,9 milijona ton. Slovenija dosega nižjo vrednost, letno 30,7 kg odpadne plastike na prebivalca, skupaj kar 64,5 tisoč ton. Neverjetne vrednosti! Preseneča, da ob takšnih količinah odpadle plastike nihče ne omenja surovine, porabljene za proizvodnjo plastične embalaže. Še zlasti ker surovino predstavlja fosilno gorivo v obliki nafte ali zemeljskega plina. Poznamo standard porabe, za en kg plastike se porabi 2,1 litra fosilnih goriv, za proizvodnjo ene tone plastike torej 2100 litrov fosilnih goriv. Kljub temu za reciklažo rabljene plastike ni interesa. Strošek recikliranja 280 eur za tono plastike gotovo ni razlog. Odgovor poznajo proizvajalci plastike, ki očitno nimajo interesa za uporabo reciklirane plastike, namesto porabe fosilnih goriv. Verjetno je velik problem obvezno ločevanje plastike po kemični sestavi, kot so polietileni, vinilkloridi, polipropileni, polikarbonati …
V Sloveniji politiki že dolgo napovedujejo uporabo kavcijskega sistema. Ob nakupu kupec v ceni plača kavcijo, ob vrnitvi embalaže dobi kavcijo vrnjeno. Vendar Zbornica komunalnega gospodarstva nasprotuje kavcijskemu sistemu. Razlagajo, da gre za vzporeden sistem obstoječemu, ki dobro deluje. Poudarjajo izgubo vrednih surovin in rušenje službe ravnanja z odpadki, ki dobro deluje. Hrvaška je že leta 2005 uvedla odkup embalaže. Učinek odkupa smo slovenski turisti spremljali v živo. Plastična embalaža, ki je »krasila« obalno krajino Hrvaške, je skoraj čudežno izginila. Kakšen je finančni učinek odkupa, ne vemo, okoljski pa je bil skoraj neverjeten. Vendar hrvaško obalo še vedno »krasijo« centralna odlagališča odpadkov, s katerih odpadlo plastiko burja raznaša po krajini.
Kje so tisti časi, ko trgovsko blago ni bilo industrijsko embalirano in nismo poznali nobene odpadne embalaže? V uporabi so bile le papirnate vrečke različnih velikosti. Kdo je slutil, da se bomo v nekaj desetletjih znašli v povsem drugačnem svetu? Filozofi razlagajo razvoj in napredek družbe kot dogodek srečanja človeka s čudovito podobo kraljice, ki prihaja v polnem sijaju zlatega in diamantnega okrasja. V trenutku, ko je njen mimohod končan, pa se človek znajde v senci občudovane kraljice v popolni temi. In nauk te pripovedi? Politiki z naklonjenostjo sprejemajo neoliberalizem in model eksponentne gospodarske rasti in pozabljajo, do bo prišel trenutek neizbežnega srečanja s temnimi sencami uporabe takšnih sistemov.
Janez Krnc, Litija