G. Velkavrh v svoji kolumni navaja, da bi po njegovem mnenju morala biti moderna tehnologija eden glavnih argumentov za odločitev o sežigalnici v Ljubljani. Še pred tem pa zapiše, da v razpravi o sežigalnici v Ljubljani tehtanje argumentov zahteva znanje in poznavanje tematike. Pravi, da »nam manjka samokritičnosti in tudi malo ponižnosti, da bi nekomu, ki je strokovnjak, priznali, da ve več od nas«.
Da, najprej nam manjka samokritičnosti, da bi priznali, da ljudje vedo o tej tematiki premalo tudi zato, ker jih mediji in interesno vpeti strokovnjaki obveščajo slabo, enostransko ali zavajajoče, drugih strokovnjakov pa je slišati premalo. Pri tako pomembnem vprašanju tudi molk ni nevtralen – v javnosti pomeni tiho soglasje.
Razlaga g. Velkavrha, da beseda »sežigalnica« sama »še najmanj onesnažuje, niti ne posega v prostor«, je podcenjujoča do ljudi, za katere avtor sam trdi, da o temi vedo premalo. Še bolj nenavadno je, da Velkavrh lego Ljubljane v kotlini, v zavetrju Alp, in pogoste temperaturne obrate potisne v okvir »argumenta nasprotnikov«. Od meteorologov bi pričakovali nasprotno: da bodo prvi razumeli in opozorili, zakaj je Ljubljana zaradi kotlinske lege in slabe prevetrenosti neprimerna lokacija za sežigalnico. Geografska in meteorološka dejstva niso polemični argument, temveč izhodišče resne razprave.
Paracelsus je že davno povedal: vse je lahko strup, odločilen je odmerek. Prebivalci Ljubljane že danes vdihujejo zelo onesnažen zrak, zato so odmerki škodljivih, tudi toksičnih in rakotvornih snovi že previsoki ter prispevajo k boleznim in prezgodnji umrljivosti. S sežigalnico bi bili še večji, in to za več generacij prebivalcev. Zato nikakor ni vseeno, kje sežigalnica stoji.
Čiste sežigalnice ni. Tega tudi g. Velkavrh ne zanika, se pa zateče k olepševanju, da zaradi moderne tehnologije izpusti morda vendarle »niso tako« umazani, kot mislimo, da so, in da morda ne bi imeli »bistvenega« vpliva na okolje.
G. Velkavrh ne vidi težave, da bi prebivalci Ljubljane vdihovali dim sežganih odpadkov velikega dela Slovenije, območja z 1,35 milijona prebivalcev, ki jih bodo vsakodnevno vozili v mesto, iz njega pa odvažali več deset tisoč ton pepela in drugih ostankov sežiga. Hkrati jim skuša vsiliti še občutek krivde. Vprašanje o primernosti sežigalnice obrne v navidezno moralno dilemo: če dima ne bi zadrževala ljubljanska kotlina, ali bi ga bilo potem sprejemljivo »velikodušno« poslati še drugim prebivalcem Slovenije in širše? Kot da je sežiganje v Ljubljani samoumevno, vprašanje pa je le še, kdo bo plačal ceno onesnaženega zraka.
A bistvo ni v delitvi bremena dima, temveč v tem, da sežigalnica ne sodi v kotlino, kjer se onesnaževala zadržujejo nad ljudmi. To ni solidarnost, ampak prenos okoljskega in zdravstvenega bremena na ljudi, ki že zdaj živijo z onesnaženim zrakom. Otroci v Ljubljani imajo že sedaj pogosteje astmo kot ostali otroci, odrasli pa imajo pogosteje pljučni rak. V Ljubljani zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre 250 prebivalcev. To pomeni, da je v Ljubljani vsaka deseta smrt prezgodnja in posledica izpostavljenosti onesnaženemu zraku.
Glavni argument v razpravi o sežigalnici zato ni moderna tehnologija, temveč lokacija in z njo povezana skrb za zdravje ljudi.
izr. prof. dr. Miran Brvar, dr. med.
Ana Benedik, dr. med.
prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. med.
Ana Mavrič, dr. med.
Nevenka Mlinar, dr. med.
mag. Marina Praprotnik, dr. med.
prof. dr. Zvonka Rener Primec, dr. med.
izr. prof. dr. Sabina Škrgat, dr. med.
Tanja Varl Turk, dr. med.
zdravnice in zdravniki Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana ter člani razširjene Delovne skupine za spremljanje opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje pri Zdravniški zbornici Slovenije