Ustavno sodišče pravi: prepoved dodatnega dela je prehud poseg v pravice zdravnika. Jaz pa sprašujem: kdo varuje moje pravice, ko moj zdravnik dela povsod – razen tam, kjer sem jaz? Ker realnost ni taka, kot jo vidi ustavna teorija.
Moj specialist ima polno ambulanto v javni bolnišnici, popoldne pa še bolj polno v zasebni, jaz pa imam napotnico in datum, ki je vedno »še malo naprej«. In naj mi nihče ne govori, da to dvoje ni povezano.
Ustavno sodišče je ravnalo, kot da konflikti interesov v zdravstvu ne obstajajo, ali pa so obvladljivi z lepimi besedami in internimi pravilniki. Ampak jaz vidim drugače. Vidim šefe oddelkov, ki odločajo o razporejanju dela, oblikujejo čakalne sezname in hkrati zelo dobro vedo, kam lahko bolnik gre, če ne želi čakati. To ni teorija in zavist, je vsakdan. In v takem sistemu mi ustavno sodišče pove, da je največja nevarnost omejevanje pravic tistih na vrhu. Ustava naj bi ščitila šibkejše. Ampak v tej zgodbi je zaščitila močnejše. Zdravnik ima znanje, položaj, dohodek, izbiro. Jaz imam bolezen.
In ko ustavno sodišče pravi, da država ne sme »grobo posegati«, se sprašujem, ali kdo sploh še vidi, kako grobo je poseženo v moj čas, moje zdravje in moje dostojanstvo? Čakanje pomeni poslabšanje, strah, včasih nepopravljivo škodo. Ampak to ni ustavna kategorija.
Najbolj nevarno pri tej odločitvi ni njen izrek, ampak njeno sporočilo: ustavno sodišče je s tem konflikt interesov normaliziralo. Morda je ravnalo v skladu z ustavo, ni pa ravnalo v skladu z resničnim življenjem bolnikov. In ko najvišja institucija v državi ne zna ali noče videti razmerja moči, potem ustava ne deluje več kot ščit – ampak kot alibi.
Za sistem. Za privilegirane. In proti tistim, ki čakamo.
Polona Jamnik, Bled