Pa poglejmo, kaj je pravzaprav zares sramota:
– da ne spoznamo, da se je Nato iz obrambne spremenil v napadalno organizacijo in je zato novo odločanje o članstvu popolnoma legitimno;
– da s povečanjem proračuna za obrambo podpiramo ZDA in njeno razdiralno politiko, obenem pa spreminjamo strukturo evropskega gospodarstva, namesto avtomobilov bodo izdelovali orožje (Rheinmetall);
– da je normalno postalo načrtno vsakodnevno ubijanje Palestincev in prisvajanje njihove zemlje;
– da še vedno sodelujemo z Izraelom, ki po vzoru svojega sponzorja serijsko ubija voditelje nasprotnikov in izvaja genocid na očeh svetovne javnosti;
– da se Evropa ne upre nori politiki voditelja ZDA, temveč pri njej celo tvorno sodeluje;
– da Evropa načrtuje šest tisoč milijonov evrov za nekoristno vojaško pomoč Ukrajini, namesto da bi za ta denar zgradili kakih 50.000 stanovanj (podatek je groba ocena);
– prepričanje in govorjenje, da nismo sami sposobni obraniti Slovenije (kot da ne bi imeli izkušenj z NOB in TO, seveda ob predpostavki, da nimamo kolaborantov);
– da omalovažujemo mirovniške pobude in gibanja;
– da ne stopimo množično v bran trem s strani evropske komisije izobčenim novinarjem (kje si, javna RTV?);
– da se nekdanji premier in zdaj vodja opozicije udeleži ustaškega slavja v Zagrebu;
– da Ljubljančanka in evropska poslanka Tomčeva tuli v isti rog z evropsko desnico;
– da se še vedno borimo za pravico do dostojanstvene smrti, čeprav je referendum pokazal voljo večine.
Še bi lahko našteval, pa bo že tole dovolj, da skupaj ugotovimo, da je z nami nekaj hudo narobe, ko ob zavedanju zgoraj naštetih dejstev še vedno čakamo na odrešenika. Nihče ne bo opravil namesto nas dela, naši vnuki pa se bodo (če bodo sploh še živi) v prihodnosti spraševali, kaj za hudiča smo mislili, ko nismo dvignili zadnje plati iz naslanjača in odšli na ulice Slovenije, Evrope, sveta …
Srečo Knafelc, Krvava Peč
