Kot vidim, tako Klakočarjeva kot marsikdo v Sloveniji, o dogodkih in stanju varnosti v državi leta 1990 in 1991 ne ve veliko oziroma si kar po svoje, neobjektivno, razlaga takratno dogajanje. Maja 1990, pred zveznim ukazom o premeščanju orožja Slovenije v hrambo JLA v Sloveniji in tik pred zamenjavo oblasti v Sloveniji, je Teritorialna obramba Republike Slovenije (TORS) iz čisto praktičnih razlogov že imela v hrambi v skladiščih pod nadzorom JLA kar 70 % svojega orožja od skupnega števila 115.000 kosov pehotnega orožja, 44 milijonov nabojev za to orožje, 7000 kosov protioklepnega orožja in še veliko drugega orožja ter minsko-eksplozivnih sredstev. Odločitev o premeščanju vsega vojaškega orožja v lasti TO pod neposreden nadzor JLA je aprila 1990 sprejel Vojni svet SFRJ pod vodstvom Janeza Drnovška, takratnega predsednika predsedstva SFRJ in vrhovnega poveljnika oboroženih sil Jugoslavije. Tudi ukaz Generalštaba oboroženih sil SFRJ o premeščanju orožja TO z dne 14. 5. 1990 je bil izvršen pod Drnovškom, ki je bil predsednik SFRJ in vrhovni poveljnik do 15. maja 1990 in potem do razpada SFRJ leta 1992 član predsedstva SFRJ.
Ob prejemu ukaza iz Beograda za prevoz še tistih 30 % orožja in streliva, ki še ni bilo v skladiščih pod nadzorom JLA, kar 23 občinskih štabov TO ni imelo kaj oddati, ker je že pred tem vso njihovo orožje bilo v skladiščih pod nadzorom JLA. Ukazu o oddaji orožja se je uprlo 16 občinskih štabov TO, ki so to naredili na svojo roko, orožje je oddalo 26 občinskih štabov, pri tem so jih na cedilu pustili vsi tedanji odgovorni slovenski politiki, od Drnovška, ki je odločitev za ta ukaz sprejel, Milana Kučana kot predsednika RS in vrhovnega poveljnika obrambnih sil Slovenije, Peterleta kot predsednika vlade in tudi tedanjega obrambnega ministra Janše, ki sta zasedala svoje položaje od 16. maja 1990 naprej. Vsi našteti takrat za razorožitev slovenske TO najbolj odgovorni slovenski politiki so za beograjski ukaz vedeli najmanj že 15. maja 1990, Drnovšek pa že aprila 1990, saj je bila odločitev o razorožitvi TO v Beogradu sprejeta pod njegovim vrhovnim poveljevanjem. Po zaslugi 16 odločnih občinskih štabov TO je Teritorialna obramba uspela pod svojim nadzorom zadržati 16 % vsega orožja TO. To pa ni bilo vse s čimer je Slovenija razpolagala leta 1991 ob osamosvojitvi, saj so občinski upravni organi za obrambo zadržali 15.000 kosov pehotne oborožitve in 3 milijone kosov streliva, iz republiških rezerv in zaščitne brigade TO je bilo v Gotenici zadržanih nekaj več kot 2000 kosov pehotnega orožja in še nekaj streliva ter večja količina minsko-eksplozivnih sredstev. Potem je slovenska milica z drugimi organi notranjih zadev bila oborožena z 28.000 kosov orožja in z 8 milijoni kosov streliva. Slovenski lovci so imeli v posesti 60.000 kosov kvalitetnega orožja, še 20.000 kosov orožja pa je bilo v posesti podjetij, strelskih društev in zasebnikov. Zato vprašanje, kaj bi se zgodilo ob osamosvojitvi leta 1991, če bi TO maja 1990 oddala vse orožje pod nadzor JLA, ni na mestu. Slovenija bi se v vsakem primeru osamosvojila leta 1991, če bi bilo politično vodstvo bolj sposobno, bi to naredili brez spopadov, brez nepotrebnih žrtev ter brez nepotrebnega ogrožanja varnosti Slovenije in vseh prebivalcev. Slovenija pa je brez orožja TO imela leta 1991 dovolj pokalic in vročih ter neodgovornih glav, ki bi enako, popolnoma po nepotrebnem, tudi v vojnih zločinih pobijale nič hudega sluteč, nič krive vojake nabornike JLA iz vse Jugoslavije, ki so bili praktično še otroci, kot smo to počeli v »vojni« leta 1991.
Anton Peinkiher, Ljubljana
