Nespoštovanje vodnih območij, pa najsi gre za sotočje Save Dolinke in Save Bohinjke, za odpadno kanalizacijo C0 čez vodovarstveno območje Savelj v Ljubljani, za smeti na Ljubljanskem barju ali pitje Ljubljanice iz pip v Maximarketu, je postala stvar neodgovornih in nesposobnih državnih organov ter posameznikov, ki si bolj prizadevajo za oblast kot za dobrobit ljudi. Tudi s tem, da se razraščajo aroganca, egoizem, pohlep po dobičku, nestrokovnost, nezakonitost in nesankcioniranje kršitev. Tudi podrejanje stroke politiki.
V vojski je večkrat kriv in odgovoren le »levokrilni« vojak in skoraj nikoli odločujoči general. Ob posploševanju odgovornosti, ali boljše rečeno neodgovornosti, se izgubi dejanski krivec. In vendar se da marsikaj narediti. Kakšno opozorilo ali raziskava strokovnjakov in uglednih avtoritet že lahko kažejo na akademski pogum ter odpor proti vsaj vprašljivim ravnanjem.
Sto metrov do »zmagovitega« zaključka odtočnega kanala C0 ali 7 sekund do kakšnega pritiska na jedrski gumb in »popolne zmage« sta pravzaprav podobni situaciji. Zmaga za vsako ceno in doseganje svojega cilja ne glede na način ter posledice zamegljujeta trezno presojo posameznikom, odločevalcem, finančnim mogotcem ter še komu, ki stremi za dobičkom ali svojo »pomembnostjo« na oblasti.
Javna tajnost je, da se nekateri politični in dobičkonosni dogovori dogajajo na kakšnem tajnem kosilu ali kavi ter na, milo rečeno, »čuden« način. In vendar ta miza, ki je morda celo pogrnjena z belim prtom in krožnikom makaronov ali juhe na njej, ne stoji na kakšnem kupu gnoja, kjer bi udeleženca z veseljem jedla. Ne, vseeno je daleč proč od nesnage, ker se jedca zavedata, da kosilo na gnoju ni zdravo. Odgovorna sta do sebe. Veliko manj pa do posledic svojih ravnanj.
In ta zgodba me spominja na neki dogodek pred davnimi leti v vojski. Kot predstavnik TO Slovenije sem bil napoten na usposabljanje v Beograd. Na tečaju smo med drugim preigravali situacijo, da se je napadalec z jedrskim orožjem nahajal na nekem mestu nad Medvodami pri Ljubljani. Partizanske brigade TO so dobile povelje za napad ter uničenje tega nevarnega cilja. Imeli smo možnost ter dovolj sil in sredstev za dosego izvedbe naloge po opisanem scenariju.
A ker je bila nevarnost kontaminacije prevelika in so grozile resne posledice za najmanj okoli 300.000 prebivalcev Ljubljane ter okolice, predvsem tudi zaradi trajnega onesnaževanja okolja nizvodno Save, sem postavil predavatelju vprašanje, kdo je tisti poveljnik, ki izda neposredno povelje in je neposredno odgovoren za izvršitev naloge. Ker je bil primerljivo po pravilih za rušenje kateregakoli mostu kjerkoli na ozemlju Slovenije odgovoren poveljnik v rangu armade oz. republiškega štaba za TO, ki je dajal soglasje na predloge podrejenih, se mi je zdela situacija podobno pomembna.
»To je dobro vprašanje, a trenutno ne poznam odgovora. Odgovor dobite na naslednji uri,« je odvrnil predavatelj z veliko znanja. In je vprašanje romalo do načelnika centra šol, pa zatem na generalštab in na državni sekretariat za narodno obrambo bivše države. Pred koncem tečaja se nam je predavatelj opravičil, češ, da ni uspel odgovoriti na težko vprašanje.
Želim le opozoriti na odgovoren in vsebinski pristop do resnično ne majhnega problema, ki smo se ga vsi zavedali in do njega pristopili zakonito ter vojaško strokovno.
Kot laik ne poznam sicer vseh podrobnosti, niti ne pravnih niti strokovno tehničnih glede današnje situacije v zvezi s kanalom C0 v Ljubljani. A vendar se zdi, da so bile mnoge vsebine urejene in odločene zelo lahkotno ali v vsaj sumljivih okoliščinah posameznih oblastnikov na lokalnem in državnem nivoju. Tudi ob pomoči neznanja, politikantskega navijanja za rešitev, ki je vsaj neprepričljiva, če že ne zelo slaba.
Morda se motim, a občutek, da bo neka izvedba po zadnjih stotih metrih »dokončno« rešena, me nekako ne razveseljuje.
Miloš Šonc, Grosuplje