Ob slavospevih petim veličastnim in intervjuvancu (samemu sebi) pa je bilo na drugi strani polno omalovažujočega govorjenja o socializmu, odhodu delegacije iz Beograda, o prisotnosti Kučana in njegovega »dvora« na pogovorih v Zagrebu, njegovem zaviranju procesa osamosvajanja …
Lotil se je tudi predsednice države in njenega »cepetanja na mestu« zaradi palestinske zastave (mimogrede, obljubljena palestinska zastava pri meni že visi!) in na koncu še brez pravega razloga ali argumenta še Aste Vrečko, ki da – če bo to v njegovi moči – ne bo nikoli več imela možnosti odločanja.
Seveda v svoji servilnosti do velikega vodje, ki mu je velikodušno ponudil drugo možnost ob epidemiji covida, le-tega ni omenil kot pogumneža iz kleti v Cankarjevem domu, ki je od svojih poveljnikov zahteval napad na ljubljanske vojašnice, ki bi nedvomno pomenil radikalno drugačnem potek »operetne« (po Tuđmanu) osamosvojitvene vojne.
Očitno si je Kacin v pokoju zaželel aktivno pomagati svojemu dobrotniku pri spravljanju države v prave, »normalne« kolesnice, med drugim tudi s sodelovanjem s pravo zaveznico, Melonijevo … Vse zgoraj našteto bi zlahka nadomestila besedica iz naslova, kaciniranje, zato predlagam urejevalcem slovenskega jezika, da jo uvrstijo v SSKJ kot pojem, ko nekdo želi požeti slavo ob omalovaževanju svojih konkurentov.
Srečo Knafelc, Krvava Peč