Glavni strateg genocida in motor te konference, na kateri so bila uradno sprejeta in potrjena vsa izhodišča za uničenje evropskih Judov, je bil Reinhard Heydrich, sam projekt dokončne rešitve pa je pri Gestapu vodil Adolf Eichmann. Hitlerja na wanssejski konferenci, ki je bila grozljivi korak h genocidu, ni bilo, je pa zanjo vedel. Nekateri raziskovalci ocenjujejo, da se Hitler ni hotel direktno vpletati v to usodno odločitev, je pa za začetek organiziranega genocida dal načelno pooblastilo Heydrichu. Po atentatu nanj v Pragi 27.maja 1942 je projekt »dokončne rešitve« prešel v roke Heinricha Himmlerja in SS ter njegovih najožjih sodelavcev in nosilnih ideologov rasne politike (Rosenberg, Eichmann).
Največji uničevalni center za množično industrijsko ubijanje Judov znotraj velikega kompleksa nemškega koncentracijskega taborišča Auschwitz v okupirani Poljski je bilo uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau. V njem so nacisti začeli krvavi ples februarja 1942. Postal je končna postaja za Jude iz Nemčije, Francije, Belgije, Nizozemske, Italije, Jugoslavije, Slovaške, Romunije, Hrvaške, Danske, Finske, Norveške, Bolgarije, Madžarske in Grčije. V tem kolesju je bila uničena tudi večina slovenskih judov iz Prekmurja, občutili pa so ga tudi mnogi drugi taboriščniki iz okupirane Evrope, med njimi veliko Slovenk in Slovencev.
Spomladi 1944 so bili namreč v kontekstu množičnih deportacij Judov na Madžarskem na udaru tudi Judje v Prekmurju. Treba je poudariti, da so Madžari sicer izvajali protijudovsko politiko in ukrepe, a holokavsta vse do leta 1944 ne. Povsem drugačna, ostra in radikalna politika zoper Jude na Madžarskem je zavladala po vkorakanju nemških čet 19. marca 1944. Takrat je bila postavljena Nemčiji naklonjena oblast, ki je začela sistematično preganjati in uničevati Jude, in v tem kontekstu je bila skoraj docela uničena tudi predvojna judovska skupnost v Prekmurju. Prvi val aretacij Judov v Prekmurju se je zgodil 26. aprila 1944, ko so odpeljali Jude iz Lendave in Murske Sobote. Drugi, manjši val je bil maja, tretji pa oktobra 1944. Aretacije so potekale pod nadzorom žandarmerije oziroma matične madžarske policije. Aprila 1944 so madžarske oblasti aretirale 387 Judov, jih preko Čakovca odpeljale v začasni judovski geto v Nagykanizso in od tam v Auschwitz – Birkenau. 20. oktobra tega leta so aretirali še zadnjo, manjšo skupino prekmurskih Judov, ki so jim pred tem prizanesli. Zgodilo se je natančno to, kar so mnogi napovedovali in tudi slutili.
Tisti, ki so to tovarno smrti preživeli, so ostali simbol ne samo preživetja, pač pa zlasti simbol volje do življenja. Ko je Rdeča armada osvobodila taborišče, so odkrili samo okoli 7000 preživelih taboriščnikov, živih okostnjakov. K sreči zaradi pričevanj preživelih o Auschwitzu kot simbolu zla in popolnega razčlovečenja živih in mrtvih vemo več kot o drugih taboriščih smrti. Kljub temu pa še vedno drži trditev italijanskega Juda iz Torina, kemika in pisatelja Prima Levija, ki je preživel Auschwitz, da »resnico o nacistični končni rešitvi judovskega vprašanja poznajo samo tisti, ki so bili umorjeni v plinskih celicah«. In še, da »ni lahko niti prijetno raziskovati tega brezna zlobe, vendar mislim, da je to treba storiti, kajti tisto, kar je bilo možno zagrešiti včeraj, bo lahko kdo spet poskusil jutri in bo morda zadevalo nas ali naše otroke«. Pričevalcev in pričevanj skoraj ni več, kar so povedali, so kot žive priče povedali v spomin in predvsem v opomin človeštvu.
Na Slovenskem smo še vedno soočeni s stereotipi, da je pri nas nesmiselno govoriti o holokavstu, ker ga naj ne bi bilo, saj smo bili »dežela brez Judov«. To je seveda daleč od resnice. Slovenija namreč spada med države, kjer je bil Hitlerjev ukaz o »dokončni rešitvi« judovskega vprašanja dosledno izveden, saj je bilo v holokavstu uničenih okoli 90 % predvojnih Judov na Slovenskem.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah