Danes vemo, da je bil pravnomočno obsojen zaradi groženj človeku. Dejal mu je, da ga bo uničil in ustrelil. Sodišče je ugotovilo, da so bile grožnje dovolj resne, da so pri oškodovancu povzročile strah. Šlo je za kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil obsojen.
Ob tem ne morem prezreti še ene okoliščine. Bil je policist. Človek, ki bi moral ljudi varovati, ne pa pri njih vzbujati strahu. Ravno zaradi položaja, ki ga je imel, so bile njegove besede še težje in bolj zastrašujoče.
Dvajset let je dolga doba. Dovolj dolga, da človek odraste, premisli svoje napake in jih pusti za seboj. Toda ko danes spremljam Stevanovićeve javne nastope, vidim, da še vedno pogosto nastopa napadalno, ostro, z retoriko, ki gradi na obračunavanju z nasprotniki, ne pa na spoštljivem dialogu. Seveda danes nikomur ne grozi z orožjem. A vtis, da ostaja konflikten, z veliko potrebo po prevladi nad sogovornikom, je težko prezreti.
Toliko bolj problematično se mi zdi, ker opravlja drugo najvišjo funkcijo v državi. Predsednik državnega zbora je obraz parlamenta in simbol demokratične kulture. Ta funkcija zahteva mirnost, zadržanost, spoštovanje drugače mislečih in sposobnost povezovanja. Ne potrebujemo človeka, ki konflikte raje zaostruje, kot rešuje.
Visoke državne funkcije niso nagrada za politično spretnost. So odgovornost. In odgovornost se začne pri značaju. Značaj pa ni nekaj, kar dokazujemo z lepimi besedami, ampak z načinom, kako ravnamo z ljudmi, tudi kadar se z njimi ne strinjamo.
Zato se mi zdi povsem legitimno vprašanje: ali lahko človek, katerega preteklost zaznamuje pravnomočna obsodba zaradi resnih groženj in katerega sedanje javno delovanje še vedno pogosto deluje konfliktno, res predstavlja dostojanstvo slovenskega parlamenta? Sama menim, da ne.
Polona Jamnik, Bled