Na slovenski politični sceni je nemudoma završalo. Na levosredinskem polu niso mogli skriti svojega razočaranja, na desni strani pa je sledilo bučno odobravanje, podprto s klasičnim repertoarjem, da mora takoj odstopiti ministrica za zdravje, pa tudi Golobova vlada bi se morala posloviti. Tudi gospa Bojana Beović, predsednica Zdravstvene zbornice, je z veseljem sprejela navedeno odločitev ustavnega sodišča, ki da je v korist pacientom.
Priznam, da me je ta odločitev ustavnega sodišča šokirala. Obsedla me je črna slutnja, da je bil na ta način zabit še zadnji žebelj v krsto javnega zdravstva. Kot državljan republike Slovenije sem se pri svojih 74 letih starosti odločil, da se na ta dogodek moram oglasiti.
Živimo v času, treba je poudariti, da to velja za ves svet, v katerem neoliberalizem počasi, a uspešno, ukinja vse tiste oblike človekove dejavnosti, ki imajo katerokoli obliko javnega značaja. Zapriseženim neoliberalcem so javno šolstvo, javno zdravstvo, javna kultura, javni šport, javna komunala in vse ostalo, kar samo diši po javnem, trn v peti. Zanje je prosti trg tisti zveličavni bog, ki bo sam po sebi in vsakič vse uredil tako, kot je treba. Enostavno naj ljudje ne bi več potrebovali nobenih javnih ustanov. Razmišljam, če je temu res tako, potem namreč najprej na državni ravni ne potrebujemo več institucij, kot so predsednik države, državni zbor, državni svet, vlada, ministrstva, agencije, zavodi. Morda gledam preveč črno, morda tudi sodstva ne rabimo več, saj bo vsemogočni trg kar sam pometel z nepridipravi. Podobno naj bi veljalo tudi za občinsko raven, torej nič več nepotrebnih županov, pa občinskih svetov, pa nešteto komisij. Ko bo vsa ta »nepotrebna navlaka« odstranjena, bo naše potrebe po izobraževanju, zdravstveni pomoči, varnosti, prehranjevanju, bivanju itd. uspešno urejal že omenjeni vsemogočni trg. In v naši mali, a neskončno lepi Sloveniji, bomo potem zagotovo zaživeli v kot raju.
Po vsem zgoraj na kratko opisanem me je kot blisk spreletela še naslednja ideja: če sta država in občina res tako slaba in neracionalna gospodarja, zakaj potem Slovenija ne bi postala prva država na svetu, kjer bi v celoti privatizirali tudi vojsko, policijo, gasilstvo, vrtce, šole,, muzeje, galerije, vse športne ustanove? Postali bi svetovni unikum, o nas bi se na široko govorilo, tako kot o bivši Jugoslaviji, ki je eksperimentirala s svojim delavskim samoupravljanjem, ki pa je po razpadu države klavrno poniknilo v pozabo.
In zdaj je čas, da se na kratko zopet vrnem k opisani odločitvi ustavnega sodišča. V razmislek vsem ustavnim sodnicam in ustavnim sodnikom postavljam čisto enostavno vprašanje: ali ste pripravljeni prosto izbiro poklica, ki je varovana v 49. členu ustave, podpreti in zagovarjati tudi na ta način, da se našim sodnicam in sodnikom dopusti možnost, da se v svojem prostem času zaposlijo v odvetniških pisarnah; da se kriminalistom omogoči, da se v svojem prostem času zaposlijo v zasebnih detektivskih agencijah; da se slovenski policisti ter poklicni pripadniki Slovenske vojske v svojem prostem času zaposlijo v zasebnih varnostnih agencijah kot redarji? Samo vprašam, ali bi bilo kaj narobe, če bi naša sedanja predsednica države, priznana pravnica in odvetnica, na primer en dan v tednu lahko opravljala delo odvetnice, kot je to nedavno nazaj to mirno in brez sramu počel bivši minister za zdravje.
In sedaj čisto za konec samemu sebi zastavljam naslednje vprašanje: ali je možno, da se človeštvo po več stoletjih krvavih bojev za delavske pravice, med drugim z v velikem delu sveta doseženim osemurnim delovnikom ter dvema prostima dnevoma v tednu, spet vrača v zatohle čase, ko je (bo) za golo preživetje treba delati po 10 do 12 ur dnevno in šest dni v tednu.
Drage sodržavljanke, dragi sodržavljani, razmišljajmo in pogovarjajmo se o teh stvareh. Še je čas, da ustrezno ukrepamo.
Matjaž Burger, Šenčur