Pišem z nelagodjem, ki ga že nekaj časa občutim. Ko predsednica republike danes pravi, da bo mandat za sestavo vlade podelila tistemu, ki bo prvi zbral 46 glasov, se zdi, kot da poslušam nekaj povsem samoumevnega. In v resnici tudi je. Brez večine ni vlade. Brez 46 glasov ni mandatarja. A problem je drugje. Še pred kratkim sem jo razumela, da (zanjo) to ni edino merilo. Da obstaja tudi neka meja. Ne pravna, temveč politična in vrednostna. Ko je predsednica govorila o nevarnosti sodelovanja s tujimi akterji pri vplivanju na volitve (Black Cube), tega nisem jemala kot mimogrede izrečenih besed. Razumela sem kot opozorilo. Kot signal, da vse vendarle ni dovoljeno.
Danes tega signala ne slišim več. Namesto tega imamo samo številko. 46. In prav to me skrbi.
Politika seveda vedno na koncu pristane pri številkah. A način, kako prideš do 46 glasov, ni nepomemben detajl. Je bistvo. Je razlika med oblastjo, ki jo ljudje sprejmemo, in oblastjo, ki ji ne zaupamo. Zato si ne znam povsem razložiti, kaj se je vmes zgodilo. So bile prejšnje besede Nataše Pirc Musar premočne? So bile izrečene prehitro? Ali pa so danes preprosto odveč?
Od predsednice pričakujem, da nam bo to znala pojasniti. Ker če tega ne naredi, potem 46 glasov res postane edino merilo.
Polona Jamnik, Bled