Iz tega izhaja posebna odgovornost države, da javna sredstva, javne institucije in javni kadri delujejo izključno v javnem interesu. Prav na tej točki pa je slovenska ureditev v zadnjih desetletjih postopoma odpovedala.
Razprava o javnem zdravstvu je bila prepogosto zožena na vprašanje kadrovskih stisk in plačnih razmerij. Sočasno se je utrjevala teza, da je njegovo razkrajanje neizogibno: kot posledica staranja prebivalstva, pomanjkanja kadra in globalnih trendov. Toda v resnici ne gre za naravni proces, temveč za politično izbiro. Temeljno vprašanje je, ali država še zagotavlja dejansko dostopnost javnega zdravstvenega varstva, ali pa je to funkcijo deloma prepustila trgu – brez jasnih pravil, brez nadzora in brez odgovornosti. Takšna ureditev je problematična z vidika načela enakosti pred zakonom: pacienti imajo formalno enake pravice, dejansko pa dostopnost zdravstvenih storitev vse bolj postaja odvisna od plačilne sposobnosti.
Posebej problematično je upravljanje javnih sredstev. Javni zdravstveni zavodi zagotavljajo infrastrukturo, opremo in organizacijski okvir, znotraj katerega delujejo kadri, ki nato svojo tržno dejavnost opravljajo izven javnega sistema. Država s tem ne varuje javnih sredstev, temveč dopušča njihovo posredno uporabo za krepitev zasebnega trga. Gre za sistemski konflikt interesov – položaj, v katerem zasebni interes ogroža nepristransko in učinkovito opravljanje javne naloge. Namesto zaščite javnega interesa so se zaščitili privilegiji vplivne poklicne skupine. V katerem koli drugem delu javnega sektorja bi bila takšna ureditev označena za nedopustno, v zdravstvu pa se jo predstavlja kot nujni pogoj za obstoj javnega sistema. Če javna zdravstvena služba potrebuje trajen konflikt interesov, potem ni več javna služba, temveč hibrid, ki z javnim denarjem financira zasebni trg.
Ta proces ima tudi jasno ideološko ozadje. Prepričanje, da je »vse, kar deluje po logiki kapitala, nujno boljše«, je postopoma spodkopalo eno največjih pridobitev socialne države – javno zdravstvo kot javno dobro. Koncesije, prvotno zamišljene kot dopolnilo tam, kjer javne mreže ni bilo, so se zaradi drugih interesov sprevrgle v mehanizem privatizacije. Dodatno je k temu prispevala odločitev ustavnega sodišča, da lahko koncesionarji z dobički razpolagajo povsem prosto, brez obveznosti vračanja v sistem ali k bolnikom. Tako se je odprla pot, da se denar, ki ga vsi zbiramo v obveznem zavarovanju, preliva tudi v žepe tujih lastnikov zdravstvenih ustanov.
Izkušnje iz prejšnjih desnih vlad jasno kažejo, kam takšna ureditev vodi: v širjenje koncesij, normalizacijo samoplačništva, krčenje javne mreže in stalno ponavljanje teze o neučinkovitosti javnega zdravstva. Ta teza se nato uporabi kot argument za nadaljnjo privatizacijo. Zdravniške organizacije, zdravniki z dvojno prakso, lastniki zdravstvenih ustanov, opozicija, ki odkrito zagovarja privatizacijo, ter del medijev teh vzrokov bodisi ne vidijo bodisi jih nočejo videti. Še manj se zavedajo posledic: nadaljevanje te poti pomeni sistem, v katerem se bodo pravočasno in kakovostno zdravili predvsem premožni. Je to res družba, ki si jo želimo?
Sedanja vlada je prva, ki se je tega problema lotila sistemsko, tudi s posegom v zakon o zdravstveni dejavnosti. Napovedala je razmejitev javnega in zasebnega. Toda razmejitev brez konkurenčne prepovedi nima dejanskega učinka. Če ni osebne in funkcionalne ločitve izvajalcev, razmejitev obstaja le na ravni lastništva in pogodb, ne pa v vsakodnevnem delovanju sistema. Uzakonitev konkurenčne prepovedi za zdravnike v javnem zdravstvu bi pomenila uveljavitev standarda, ki je v preostalem javnem sektorju samoumeven.
Dušan Keber utemeljeno opozarja, da bi bila takšna zakonska konkurenčna prepoved ustavno dopustna in primerljiva z ureditvami v drugih državah. Javni zdravnik se lahko v prostem času zaposli kjerkoli, tudi pri zasebnih izvajalcih, vendar ne sme opravljati enakih ali istonamenskih storitev, kot jih izvaja v okviru javne zdravstvene službe. V Kanadi celo zasebniki ne smejo opravljati storitev, ki jih izvaja javni sektor. V več državah EU poznajo funkcionalno konkurenčno prepoved v obliki nedopustnosti zasebnega zaračunavanja storitev, ki so del javne mreže. Izgovor, da so takšni ukrepi »preostri«, pomeni sprejemanje logike, po kateri je konflikt interesov sprejemljiva cena za politični mir.
Vlada, ki ne bo prekinila dvojne prakse, bo odgovorna za posledice: ne le za nadaljnje čakalne vrste, temveč za politično pripravo terena za prihodnje vlade, ki javnega zdravstva ne bodo več niti skušale ohraniti. Kar se danes tolerira, bo jutri argument za dokončno razgradnjo.
Razpadanje zdravstvenega sistema je potekalo desetletja. Najprej ga je treba ustaviti, nato pa kljub močnim interesnim pritiskom obrniti v pravo smer. Pričakovati hitre rezultate pomeni nerazumevanje realnosti. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da se tudi državljani premalo zavedamo, kam vse to pelje.
Polona Jamnik, Bled