Takšna sprememba organizacije dela v največjem zdravstvenem domu v državi bi morala biti predmet javne razprave. O njej bi morali razpravljati pacienti, strokovna javnost, zdravstvena politika in upravni svet zavoda, vendar do tega ni prišlo. Javnost ni dobila nobene prepričljive utemeljitve za uvedbo takšnega ukrepa niti ocene njegovih posledic za paciente. Sklicevanje na boljšo organizacijo dela ali na obilico administrativnih opravil ne more upravičiti trajnega zmanjšanja dostopnosti pacientov do njihovega osebnega zdravnika.
Zagotovila, da se za paciente ne bo nič spremenilo, ker bodo zanje poskrbeli nadomestni zdravniki, ne zdrži zdravorazumske presoje. Nadomeščanje lahko deluje pri posameznih odsotnostih zaradi bolezni ali dopusta, ne more pa postati trajen organizacijski model. En zdravnik ne more kakovostno nadomestiti dela več kolegov. Če tega, kako se bo povečala obremenitev teh nadomestnih zdravnikov, sploh ne omenjamo.
Še toliko manj razumljiva je odločitev zato, ker so se administrativna bremena družinskih zdravnikov v zadnjih štirih letih zmanjšala, število družinskih zdravnikov pa povečalo. Hkrati ima Slovenija že danes med državami Evropske unije najmanjše število opredeljenih pacientov na zdravnika. Težko je razumeti, zakaj bi prav v takšnih razmerah postala prva, ki bi pacientom še za eno petino časa odvzela njihovega osebnega zdravnika.
Poleg tega pisanje receptov, urejanje bolniških staležev, pregled odpustnic, obravnava laboratorijskih izvidov, izdajanje napotnic in številna druga opravila niso odvečno birokratsko breme, ampak sestavni del zdravstvene oskrbe. Odpustno pismo iz bolnišnice ni administracija, temveč ključna informacija za nadaljevanje zdravljenja. Bolniški stalež temelji na strokovni presoji in ni storitev za državo ali ZZZS, ampak je pravica pacienta. Telefonski posvet, pregled izvida referenčne medicinske sestre ali odločitev o nadaljnjih preiskavah so del zdravniške obravnave in jih je treba opraviti sproti, v okviru vsakodnevnega dela z bolniki.
Prava administracija je precej ožja kategorija. Sem sodijo različna poročila, statistike, obrazci za druge institucije in podobna opravila. Toda tudi če bi bilo takšnih nalog bistveno več, kot jih je danes, to ne bi smelo biti razlog za uvedbo posebnega dneva brez pacientov.
Res je, da zdravniki opravljajo veliko dela tudi takrat, ko pacient ne sedi pred njimi. Toda javno zdravstvo obstaja zaradi pacientov. Vse spremljajoče naloge – pa naj gre za administracijo, izobraževanje, sestanke, raziskovalno delo ali druge obveznosti – morajo biti organizirane tako, da družinski zdravnik ostane pacientom dostopen vsak delovni dan. Če lahko administrativna opravila upravičijo en dan brez pacientov, zakaj ne bi tega zahtevali tudi izobraževanje, raziskovalno delo ali sestanki? Bodo pacienti nekoč svojega osebnega zdravnika lahko obiskali le še dva ali tri dni na teden?
Posebej problematično je, da si bodo zdravniki lahko administrativni dan izbrali prav na ponedeljek ali petek. S tem se odsotnost osebnega zdravnika združi z vikendom in nastane neprekinjena tridnevna prekinitev dostopnosti. Mnogi bolniki, ki zaupajo svojemu zdravniku, bodo raje čakali še en dan več, kot da bi se zatekli zdravniku, ki jih ne pozna, za povrh pa bo preobremenjen, ker bo nadomeščal številne zdravnike, ki bodo imeli administrativni dan. Za bolnika s poslabšanjem kronične bolezni, okužbo, novonastalo bolečino ali s potrebo po hitrem nasvetu to pomeni pomembno poslabšanje zdravstvene oskrbe.
Dejstvo, da si zdravnik lahko izbere delo od doma in to na ponedeljek ali petek, bo v javnosti neizogibno ustvarilo vprašanja o resničnih motivih takšne ureditve. Je njen namen res učinkovitejša organizacija dela? Ali pa gre tudi za možnost podaljševanja vikendov? Morda celo za lažje usklajevanje dela v javni ambulanti z zasebno dejavnostjo? Tako pomembna sprememba organizacije dela v največjem zdravstvenem domu v državi ne bi smela puščati prostora za takšna ugibanja.
Odločitev vodstva ZD Ljubljana ni zgolj slabo utemeljena. Je konceptualno napačna. Nobena količina administrativnih opravil ne more upravičiti tega, da bi osebni zdravnik vsak teden en delovni dan prenehal biti osebni zdravnik. Zato pozivamo upravo Zdravstvenega doma Ljubljana, naj svojo odločitev nemudoma prekliče, svet zavoda, Mestno občino Ljubljana, ministrstvo za zdravje in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa, naj zahtevajo njeno odpravo.
V javnem zdravstvu mora ostati v veljavi preprosto načelo: osebni zdravnik mora biti osebni zdravnik vsak delovni dan!
Dušan Keber, civilna iniciativa Glas ljudstva