Tega ne govorim iz neke paranoje, ampak na podlagi izkušenj. Ni še minilo toliko časa, da bi lahko pozabili ne samo tožbe zoper posameznike in zlorabe covid omejitev za utišanje kritičnih glasov, ampak so svež spomin še RTV, Ukom in njegova komunikacija z javnostjo ter grožnje kritičnim glasovom nasploh. Ne nazadnje preti še večja nevarnost iz manj očitnih poskusov utišanja svobode izražanja. Izkušnja tega je recimo tudi, ko je kar nekaj medijev na javnih razpisih za pridobitev denarnih sredstev izpadlo zaradi načina, kako so bila postavljena merila, in komisije, ki je odločala o razdelitvi javnega denarja medijem. Ta je bila tedaj sestavljena tako, da je bila nenaklonjena kritičnim medijem oziroma je protežirala medije, ki so bili tedanji oblasti naklonjeni, hkrati pa jemala točke pri ocenjevanju brez neke osnove kritičnim medijem. Celo v primeru, ko je zaradi napake pri seštevanju točk medij ostal brez javnega denarja, komisija svoje napake ni želela popraviti in je medij moral pravico poiskati na sodišču.
Če medij nima drugih močnih virov financiranja, lahko kaj takega pomeni njegov propad in v takih primerih bi tudi zmaga na sodišču bolj malo koristila. Po drugi strani pa vemo, da v primerih, če se lastnik medija boji, da bo izgubil nek posel zaradi poročanja novinarjev, da bo torej trpel finančne posledice, že znotraj medija pride do tega, da o nekaterih temah ne smejo poročati ali pa o določenih temah morajo poročati. Tudi to vidim kot večji problem.
Vir: Večer v soboto