Pred manj kot dvema desetletjema je bil zeleni »vizionar«, ki je »osveščal« mlačno večino, da so podnebne spremembe ključni izziv, s katerim se moramo nemudoma spopasti, a je v medobdobju, od časa svoje prve vlade pa do danes, znova napravil salto mortale. Zdaj razlaga, »da je najvišja stopnja arogance, da si človeško bitje predstavlja, da lahko vpliva na vesolje; da je aroganca to, da mislite, da lahko z nekimi smešnimi ukrepi uravnavaš stvarstvo«.
Kolikor sem se utegnil podučiti, je gotovo, da je segrevanje planeta v največji meri naravni proces, obenem pa se strinjam s stališčem, ki ga podpirajo vse resne ustanove na svetu, da človeška dejavnost pri tem ni nezanemarljiva. Seveda ima prav vsakdo, kdor trdi, da o tem, kako se bo obnašalo podnebje v prihodnosti, ni nobene gotovosti, je pa gotovo dejstvo, da so vsi, ki trdijo, da nevarnost ni resna in da se ne da prav nič narediti, tepci.
Teoretski fizik in pisatelj Carlo Rovelli – ki se ves svoj vek trudi znanost približati navadnim ljudem, tudi defetistom, kakršen je Janez Janša – to pojasni s primero:
Če se pokaže, da je pod otroškim igriščem zakopana bomba, je ne pustimo tam, češ da »mogoče sploh ne bo eksplodirala«; če v kleti izbruhne požar, se pameten človek ozre za gasilnim aparatom, pokliče 113 in zapusti hišo … Če pa reče, »saj ni gotovo, da se bo požar razširil – pojejmo torej zajtrk v miru do konca«, je bedak.
In prav to je stališče »modrecev« a la Janez Janša.
Planet se segreva in moramo se odzvati. Ves svet dojema, da je treba nekaj ukreniti, a vedno jih bo nekaj, ki dvomijo, češ, da je vse prizadevanje zaman (Janša, Ogrin, Alkalaj …), celo da so vse dejavnosti v tej smeri nepotrebne, pravzaprav le prikrita zarota kapitala (med njimi najdemo teoretike zarot, ki dokazujejo, da dinozavri nikoli niso živeli ali da je zemlja ploščata).
Rovelli svoj opomin zaključi takole: Tak je odnos vseh, ki bi pustili bombo pod igriščem – saj mogoče ne bo eksplodirala …
Marko Tonkli, Ljubljana