Bil je mlad, nadobuden, veren komunist, doktrino ZK je srkal in jo dograjeval v kumrovški partijski šoli, nato je odrasel in spoznal, da je bilo to, kar so ga učili v Kumrovcu, zmotno, napačno, družbeno škodljivo in je z leti postal vodilni in najbolj zagrizeni antikomunist v Sloveniji. Enako v svojem odnosu do podnebja in njegovih mutacij, a tokrat že kot povsem dozorel moški in v bistvenem krajšem času. Pred skoraj 20 leti bi ga lahko umeščali med evropske zelene vizionarje. Podnebne spremembe je opisoval kot enega največjih izzivov človeštva, opozarjal, da bo neukrepanje dražje od pravočasnega ukrepanja in prav pod njegovim vodstvom, v času prvega slovenskega predsedovanja svetu Evropske unije (2008), je povezava sprejela svoj prvi podnebno-energetski sveženj. Danes pravi, da je prepričanje o človekovem vplivu na podnebje izraz arogance, da spremembe povzročajo Sonce in naravni procesi ter da evropski zeleni prehod predvsem škoduje gospodarstvu. O trajnostnem razvoju, zmanjševanju emisij, podnebni odgovornosti ne govori več. Kaj se je zgodilo, da je povsem obrnil ploščo, tako pri partiji kot pri podnebju in še čem, se ne sprašujem, ker se pač vsakomur lahko zgodi, da spremeni mnenje. Sam sem mu nekoč zaupal, se z njim solidariziral, podpiral proteste ob njegovi prvi aretaciji 1988 leta (afera JBTZ), nič več pa, ko je 2014 šel sedet na Dob zaradi zadeve Patria in danes me čudi, da ob vseh sumih in dokazih njegovih nečednostih, zadnja po vrsti je zadeva Black Cube, ni več preganjan.
A naj se vrnem k podnebju in predsedniku vlade dopustim, da s svojim pogledom povozi in odvrže vse, kar pravi znanost – znanstveni konsenz o vplivu človeka na segrevanje ozračja je danes močnejši in še bolj utemeljen, kot je bil leta 2008, pri čemer me psevdoznanstveno ugovarjanje Tomaža Ogrina ne prepriča! – in ga vprašam, ali meni, da je ta »naravni« ali če hočemo »od Sonca in Boga dani« proces spreminjanja podnebja reverzibilen? Da gre zaupati naravnim in božjim zakonitostim, da bodo poskrbele za to, da bo človeštvo vse to preneslo, se prilagodilo in zagnalo nov cikel kolikor toliko znosnega domovanja na planetu Zemlja? No, sam v to ne verjamem in vztrajam pri tem, kar ponavljam že vsaj 25 let, da brez pravočasne sanacije našega vedenja korakamo k breznu, k usodnemu podnebnemu zlomu in h koncu človeštva. Da se morda ne motim, mi povedo vremenske razmere, ki se iz leta v leto vrstijo vse bolj katastrofalno, temperaturni rekordi si sledijo na kopnem in v morjih, taljenje ledenikov vsepovsod, vse daljša so sušna obdobja, požari apokaliptičnih razsežnosti, nižajo se gladine rek ter višajo gladine morja. Lahko se tolažimo z upanjem, da je to, kar doživljamo letos, enkratno, prehodno, le posledica »super el niña« nad Tihim oceanom in da bo že naslednje leto bolje. Tudi sam gojim tako upanje, a le zaradi pregovora, da »upanje umre zadnje«. Trezni razmislek mi ga pa potiska k tlom.
V nekaj pa res verjamem: v to, da si z lastnimi resursi lahko podaljšamo preživetje tako, da pomagamo predvsem kmetijstvu, ki nas v bistvu hrani. Zato poziv predsedniku vlade, da vsaj razmisli, kaj vlada lahko stori, da kmetom omogoči, če že ne letos, ker je itak prepozno, vsaj naslednje leto in dalje, dovoljšnje količine vode za namakanje polj in napajanje živine, nenazadnje za gašenje požarov. Prejmemo je ogromno. Ob jesenskih obilnejših padavinah nas celo poplavlja, a nato je največ odteče v morje. Naj pomisli, koliko primernih zbiralnikov bi lahko država sfinancirala s skoraj 300 milijoni evrov, ki jih bo samo letos namenila temu, da zadovolji Donalda Trumpa in Marka Rutteja. Pa tokrat res ne gre za večno dilemo »maslo ali topovi«, gre za ključni in usodni vir življenja. Za vodo gre! In naj razmisli tudi, kar velja enako za vse zagovornike podvojitve krške nuklearke, ali je projekt še smiseln, ko že za obstoječo centralo Sava ne daje več dovolj hladilne vode.
Aurelio Juri, Koper