Toda obstajajo tudi obrati, ki jih ni mogoče pojasniti z novimi spoznanji, ker se dejstva niso spremenila. Spremenila se je le politika. Takšen primer je odnos Janeza Janše do podnebnih sprememb.
Leta 2007 in 2008 je govoril skoraj kot evropski zeleni vizionar. Podnebne spremembe je opisoval kot enega največjih izzivov človeštva in hkrati kot razvojno priložnost. Opozarjal je, da bo neukrepanje dražje od pravočasnega ukrepanja. Slovenija je pod njegovim vodstvom predsedovala Svetu Evropske unije prav v času sprejemanja ključnega evropskega podnebno-energetskega svežnja, ki ga je predstavljal kot zgodovinski projekt.
Danes pravi, da je prepričanje o človekovem vplivu na podnebje izraz arogance. Da podnebje določajo Sonce in naravni procesi. Da evropski zeleni prehod predvsem škoduje gospodarstvu. Iz njegove politične retorike so skoraj izginili izrazi, kot so trajnostni razvoj, zmanjševanje emisij ali podnebna odgovornost. Namesto njih poslušamo o birokraciji, zeleni ideologiji in gospodarski škodi. Kaj se je torej zgodilo?
Ne, znanost ni spremenila svojega mnenja. Ravno nasprotno. Danes je znanstveni konsenz o vplivu človeka na segrevanje ozračja še močnejši, kot je bil leta 2008. Če bi Janša svoje poglede spreminjal zaradi novih znanstvenih dokazov, bi moral postati še odločnejši zagovornik podnebnih ukrepov. Zgodilo se je ravno nasprotno. Spremenila se je politika.
V zadnjem desetletju podnebne spremembe niso več zgolj okoljsko vprašanje. Postale so kulturna vojna. V konservativnih političnih gibanjih po Evropi in ZDA odnos do podnebnih politik vse pogosteje ni izraz presoje znanstvenih dokazov, ampak politične identitete. Nasprotovanje zelenemu prehodu pomeni nasprotovanje Bruslju, globalizaciji, okoljskim aktivistom in liberalnim elitam. Podnebna politika je postala simbol pripadnosti določenemu političnemu taboru.
Tudi Janšev politični razvoj je v tem pogledu pomenljiv. Njegova retorika je skozi leta postajala vse bolj podobna retoriki konservativnih politikov, ki gradijo svojo podporo na kulturnih sporih in nezaupanju do nadnacionalnih institucij. V takšnem svetu podnebna znanost ni več predvsem znanost. Postane del političnega spora. Sprejeti ugotovitve klimatologov pomeni popustiti »elitam«. Zanikati pomen človekovega vpliva pa pomeni dokazati politično zvestobo.
Prav zato je najbolj zanimiva Janševa izjava, da je vera v človekov vpliv na podnebje izraz arogance. Paradoks. Leta 2008 je državljane pozival, naj znižajo temperaturo ogrevanja, varčujejo z energijo in zmanjšujejo emisije. Danes nam sporoča, da je že misel, da človek lahko vpliva na podnebje, domnevno izraz prevzetnosti. Če sledimo tej logiki, je bila arogantna tudi njegova lastna politika iz časa prve vlade.
To je sprememba svetovnega nazora. Dvomim, da gre za iskreno osebno prepričanje, bolj za politični pragmatizem. Ko podnebni skepticizem postane prepoznavni znak dela populistične desnice, postane tudi politično uporaben. Ni treba zmagati v razpravi o podnebju. Dovolj je, da podnebje spremeniš v še eno fronto kulturnega boja.
Narava pa je popolnoma brezbrižna do naših političnih prepričanj. Ko temperatura zraka preseže štirideset stopinj, ko gozdovi gorijo in reke prestopajo bregove, atmosferi ni mar, ali je kdo podnebni skeptik ali podnebni aktivist. Toplogredni plini se ne ozirajo na politične govore. Zanje veljajo le zakoni fizike.
Narava ni ideološki nasprotnik. Je le ogledalo naših dejanj.
Polona Jamnik, Bled