Vsaka družba ima svoj razvoj, vzpon in zaton, tudi Kitajska. Kot vemo, je bila Kitajska vse do 19. stoletja ena najpomembnejših gospodarskih in kulturnih sil svojega časa. Z industrijsko revolucijo se je težišče gospodarske in politične moči postopno premaknilo v Evropo in v naslednjih desetletjih je Kitajska izgubljala status velesile. Sami to pogosto označujejo kot stoletje ponižanja. V zadnjih desetletjih pa smo spet priča zelo hitremu razvoju Kitajske. Ko sem bil leta 1997 prvič v Pekingu, je bilo mesto popolnoma drugačno od sedanjega – na cestah je bilo veliko koles in starejših avtomobilov. Zdaj je Kitajska med največjimi proizvajalci avtomobilov na svetu in pomemben akter na področju električnih vozil, baterij in številnih drugih tehnologij.
Zato se mi zdi preveč poenostavljeno, če Kitajsko še vedno razumemo zgolj kot »tovarno sveta«. Njena gospodarska, tehnološka in finančna teža je precej večja in še večja bo v prihodnosti. Ozrimo se na rezultate lestvice Pisa 2025, po ugotovitvah katere učenci azijskih izobraževalnih sistemov dosegajo najvišje rezultate pri matematiki in naravoslovju. To pomeni, da bo Azija imela čez desetletje ogromen rezervoar ljudi za inženirstvo, finance in R&D. Tudi to je eden od razlogov, da menim, da se bomo morali v Evropi vse bolj spraševati, česa se lahko naučimo od Kitajske in drugih azijskih družb.
Kitajski proizvajalci so na številnih področjih pomembno okrepili svoj položaj in konkurirajo tudi tam, kjer so nekoč prevladovali evropski. Njihova prednost ni več le cena, ampak tudi krajši dobavni roki, vse bolj pa tudi tehnološka razvitost in hitrost razvoja. Kitajski vlagatelji so pomemben del evropske industrijske slike.
Vir: Delo