Leta 2013 je spregovoril o »drugi republiki«, ki jo je treba postaviti proti »socialistični republiki«. Tako bi dokončal proces »tranzicije«. Leta 2018 je povedal tole: »Globoko državo bomo v prihodnjem mandatu ali dveh, če eden ne bo dovolj, razgradili in nadomestili z državo druge republike, z državo dokončane tranzicije.«

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije, kot kaže, sledi ciljem druge republike. Toda (kvazi)idealistično shemo tistega časa v njem préčita dve drugačni značilnosti. Prva je ta, da zakon iz pogleda na »globoko državo« ni nastal le kot politični program osamosvajanja Slovenije, temveč tudi (če ne predvsem) iz interesnih, nadnacionalnih, neoliberalnih in lobijskih pozicij skupin, ki bi z razgradnjo socialne države hotele postati nova kapitalska in družbena elita. In druga je ta, da je Janša osamosvojitev in suverenizacijo Slovenije medtem prepletel z nadnacionalnimi populistično-avtokratskimi interesi tujih sil.

Zato kritiki utemeljeno sklepajo, da je na omnibus zakon in z njim na referendum treba gledati še pod dvema vidikoma. Prvi je ta, da je po vsebini socialno prevratniški, da bo razgrajeval javni prostor, tudi pravno državo, ločitev vej oblasti, in finančno ogrozil državo ter z njo njeno suverenost. Drugi pa je ta, da se Slovenija na referendumu ne odloča le o tehničnih in vsebinskih rešitvah oziroma zablodah, ki jih vsebuje zakon, temveč tudi, če ne predvsem, o metodi vladavine zdajšnje koalicije, ki državo z ekscesno prakso Janševega vladanja pelje v ustavno krizo, posledično v potencialni avtoritarizem.

Vir: Sobotna priloga Dela

Priporočamo