Ozračje je bilo protislovno do meja verjetnosti. Medtem ko je predsednik vlade državljanke in državljane javno nagovoril k »upanju, pogumu in medsebojnemu spoštovanju«, se je v njegovih medijih in na spletnem omrežju sprožil agresiven sovražni govor, ki že ves čas kaže premišljeno sistematiko. Zato se je seveda razumljivo aktiviral protisovražni govor, veliko jeze, a takšen, namreč v tempiranju sovraštva, je bil najbrž namen netilcev tega požara.
Ob prazniku Cerkve in katoliškega občestva, ki naj bi pospeševal družbeni mir in sožitje, se je do prvega vrhunca razplamtel kulturni boj. Predsednik vlade Janša je ob tem v nagovoru državljanov in državljank prevzel dokaj obsoletno cerkveno retoriko, nadškof Zore, za razliko od pontifa Leona XIV., pa je v nagovoru sledil političnim impulzom zaostrovanja družbenih nesoglasij in elementom kulturnega boja. Medtem ko druge religije o družbenih vprašanjih strogo molčijo, Cerkev v Sloveniji izrazito kaže simpatije do Janševe toksične retorike. Javnost razume, da je rezultat te valence, da je država precej povečala delež javnega denarja za prispevke verskih uslužbencev, medtem ko zmanjšuje subvencije za kulturne delavce.
Toliko nezadovoljstva med ljudmi v tako kratkem času ni vzbudila še nobena vlada v vsej kratki zgodovini slovenske države. Prav tako še nobena vlada ni bila tako krhka in hkrati samozavestna kot ta. In nobena koalicija še ni imela tako javno osovraženega predsednika parlamenta, kot je Zoran Stevanović, predsednik stranke z najmanj glasovi in največjim političnim izplenom. Brez njegove stranke in za ljudi spornih poslancev (Mijić, Kokot) te vlade ne bi bilo.
Vir: Sobotna priloga Dela