Gregor Virant je kot Janšev tedanji kritik namreč oktobra 2011 prav tako kot Logar ustanovil svojo stranko (DL, Državljanska lista) in je tudi prisegel na diskontinuiteto z radikalno politično (ne)kulturo Janeza Janše, ki je za sredinske volivce postala nesprejemljiva. Toda po parlamentarnih volitvah decembra tistega leta ni pomišljal in je februarja 2012 spet stopil skupaj z Janšo ter omogočil sestavo Janševe druge, skupaj pa desete vlade. Sam je iz tega izplena postal predsednik državnega zbora.
Če je (bilo) to za Janšo »virantovanje«, lahko sklepamo, da »logarovanje« vsebuje enak ali zelo podoben scenarij. Ta bi pojasnilo neverjetno prizanesljivo kritiko Logarja v Janševih (madžarskih) medijih, ki slovijo po surovosti in diskvalifikaciji. Pojasnilo bi tudi razočaranje in jezo nad civilno družbo, ki razkriva Logarjeva dva obraza, kar bi Janši, če bi s kritiko Logarja mislil resno, načeloma moralo ustrezati.
V resnici so stave tu višje. Logar s pomirljivo in vljudno (predsedniško) retoriko namreč ne cilja v desnico, temveč, kot Janša pravilno ugotavlja, v razočarano levo sredino. Po angažmaju civilne družbe, ki ga je z grobim napadom nanjo spodbudil prav Janša, Logarju ta prostor kopni in, podobno kot pri upokojencih Pavla Ruparja, grozi, da bo res zagrizel v volilno telo SDS. Janša je to pravilno ugotovil in hkrati priznal, da je pri zmerni in razsodni sredini precej tenek, da je sam pravzaprav obsojen na globoko desnico.
Vir: Sobotna priloga Dela