V tej knjigi sta namreč g. Kovač in žal pred kratkim preminuli g. Kerševan raziskala arhivsko gradivo, zbirala ustrezne podatke, obširno dokumentirala ter opisala Ljubljano kot množično zakladnico njene pettisočletne preteklosti, ki pa je žal ne znamo zadostno ceniti, kaj šele ščititi in ohranjevati njene bogate kulturne, sakralne ter arheološke dediščine, saj brez jasnega javnega odpora gluhonemo dopuščamo njeno nepotrebno, neodgovorno, nepovratno in brezobzirno barbarsko uničevanje.
Oba arhitekta sta svojčas v teh njunih vselej še pravočasnih konstruktivnih kritikah žal zaman predlagala ter prilagala odlično izdelane prikaze možnih, znatno boljših, kakor tudi pravočasnih in situ ohranitvenih rešitev, ki pa so jih gluhonemi politiki ter neodgovorni uradniki ignorirali ali pa so jih morali »spregledati«. V določenih primerih so te njihove odlične rešitvene predloge plagiatorji celo brez njunih dovoljenj nestrokovno, napačno ali pomanjkljivo »preplonkali«.
Ljubljanskemu županu ne zamerim, da osebno nima oziroma ne obvlada strokovnega znanja na področju arhitekture in gradbeništva, saj bi moral imeti za tako delo svoje ustrezne strokovne sodelavce. Kot nekdanji uspešni zunanji strokovni svetovalec kar treh nemških občinskih županov pa mu zamerim, da ni znal izbrati strokovno izobraženih in v praksi izkušenih resnicoljubnih svetovalcev, ki prisluhnejo tudi konstruktivni kritični stroki in mu zatorej znajo tudi strokovno pravilno ter objektivno svetovati. Žal se njegovi nevešči (ne)strokovni svetovalci uspešno izogibajo javnim diskusijam ali pa po njihovi predhodni prezentaciji celo nemudoma zbežijo iz strahu pred napovedano naknadno javno strokovno diskusijo. Župana, ki se slepo zanaša na njihove pomanjkljive nasvete, pa strokovno nepripravljenega vedno prepuščajo hudo naraščajoči javni kritiki.
Vsi enkratni, edinstveni in situ ohranitveni predlogi g. Kovača in g. Kerševana za ohranitev arheoloških, še odlično ohranjenih, tudi do več tisočletij starih gradbenih ruševin ali ostankov v neposrednem središču mesta ter v neposredni okolici Ljubljane, se žal popolnoma nerazumljivo ter neodgovorno niso upoštevali, deloma pa so odgovorni uradniki celo dopuščali, da so se le-ti nepovratno uničili.
Slovenski matici želim predlagati, da g. Kovača ter posmrtno g. Kerševana predlaga za naziv zaslužnih častnih meščanov mesta Ljubljane, kakor tudi za podelitev letošnje Prešernove nagrade za njuno res enkratno, obširno in izčrpno skupno delo. Z njunimi izdelanimi skupnimi predlogi, s preteklim delom in s končnim kronanjem njunega dela z izdajo knjige »Izgubljena Ljubljana« sta si res prislužila ta častna naslova ter Prešernovo nagrado. S tem se lahko »izgubljena« Ljubljana vsaj malo oddolži obema arhitektoma za njuno obširno, nesebično ter nepoplačano delo.
Upam in želim, da se bodo meščani Ljubljane še znatno številčnejše ter aktivnejše vključili v boj proti ogrožanju našega zdravja, v boj za naše zgodovinske ter kulturne dediščine in za boljšo zaščito našega okolja.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana