Iz teh izkušenj naj povzamem samo tisto, kar pomeni zgodovinsko izkušnjo. Tedanja oblast je posebej podčrtavala dolgo zgodovino dežele, pri čemer se je islama samo dotikala, denimo z obiskom Petkove mošeje v Isfahanu, ki o jo zgradili spokorni vnuki mongolskih osvajalcev v znak kesanja za uničevanje islamske kulture. V Širazu smo se spomnili perzijskih pesnikov. Mesto je izredno prijazno, v njem smo se počutili kot doma. Ko pa smo po potepu iskali pot do našega hotela Cyrus, so nas gledali zabodeno, dokler se ni nekdo spomnil na to, kako oni imenujejo antičnega vladarja Kira: «Ah. Kuroš!«
Prav posebej poučna pa je bila izkušnja v Perzepolisu, kjer smo slišali drugo plat zgodbe o Aleksandru Makedonskem: prestolnica Parsa, po grško Persepolis, je bila nebranjeno mesto z razkošnimi stavbami, streho so držali tudi dvajsetmetrski cedrovi tramovi. Tam so bili upodobljeni tudi vsi gradbeni mojstri različnih entitet, tudi grški, pri tem pa so nam povedali, da to niso bili prisilni delavci ali sužnji, temveč so vsi delali za plačilo. Aleksandrova vojska je v hitrem maršu zasedla mesto in ga izropala, potem pa požgala. Na granitnih stopnicah se še danes vidijo sledovi gorečega trama. Pretresljivo zgovorna je usoda izredno bogate knjižnice: knjige so razdelili na dva kupa, na tiste o tehniki in drugih uporabnih vednostih, na drugem kupu pa knjige o kulturi in religiji. »Koristne« knjige so odpeljali v Grčijo, jih tam prevedli, originale pa vrgli v morje, »nekoristne« knjige o kulturi in religiji pa so vrgli v ogenj. Ta kulturocid pa je ostal zapisan v perzijskem spominu, in mnogo pozneje so vladarji iz rodbine Sasanidov postavljali svoj kiparska obeležja ob ruševine iz časa Ahemenidov.
Ko se danes spominjamo Aleksandra Makedonskega, se Evropa rada spominja veličastne dediščine helenizma. Toda ali ne zasluži našega občudovanja tudi žrtev njegovega kulturocida, dežela, ki je v srednjem veku dala množico islamskih učenjakov, naj spomnim samo na najslavnejša Ibn Rušda (Averroes) in Ibn Sino (Avicena). Komu, svetu s tako tradicijo, bo poglavar iz Novega sveta grozil, da jih bo vrnil v kameno dobo, v katero da »spadajo«? Gorje nam, če bodo gospodovali možgani iz družine Kremenčkovih.
Božidar Debenjak, Ljubljana