O tem se bomo 6. decembra odločali na zakonodajnem referendumu o znamenitem »omnibus« zakonu, o zakonu, ki nosi uradni naslov Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Gre, kot vemo, za vrsto načrtovanih rešitev, ki so bile zasnovane in sprejete ekspresno hitro, še preden se je vlada konstituirala, mimo širše strokovne in politične razprave, mimo ekonomsko-socialnega sveta in ki so vse prej kot prepričale dobršen del javnosti, najmanj pa reprezentativne, torej glavne sindikate, kajti prav oni so bili pobudniki referenduma in zbiralci za razpis potrebnih 40 tisoč in več overjenih podpisov. Slednji so ga naslovili kot »zakon za razkroj Slovenije«, ker da pod krinko razvoja razkraja socialno državo, siromaši javne blagajne in koristi izključno najpremožnejšim. Pa preletimo še na hitro glavne očitke.
1. Uvedba »socialne/razvojne kapice« za najbogatejše, ki prinaša višje neto plače približno 15.000 najpremožnejšim prebivalcem, povprečnemu delavcu pa ničesar, hkrati pa naj bi po ocenah iz pokojninske in zdravstvene blagajne njima odnesel okoli 140 milijonov evrov letno. Torej manj denarja za penzije in zdravstvo.
2. Prisilno upokojevanje in ukinitev spodbud. Gre za določbo, po kateri bi pogodba o zaposlitvi starejšemu delavcu samodejno potekla, ko izpolni pogoje za upokojitev, nadaljevanje dela pa bi postalo odvisno izključno od privolitve delodajalca. Sindikati to označujejo za prisilno upokojevanje. Obenem zakon neposredno odvzema dosedanje finančne spodbude (denimo izplačilo dela pokojnine poleg plače) za tiste, ki želijo delati dlje.
3. »Amerikanizacija« in privatizacija zdravstva. Odpravlja namreč jasno ločnico med javnim in zasebnim zdravstvom, ki je bila uvedena v preteklosti. Sindikati svarijo, da bodo te spremembe povzročile odtok zdravnikov in denarja iz javnega sistema, daljšanje čakalnih dob ter situacijo, ko bodo morali ljudje namesto zdravstvene kartice uporabljati kreditne ali gotovino.
4. Ogrožanje javnih financ in socialnih storitev, na kar opozarja tudi Fiskalni svet. Gre za veliko verjetnost ogromnega izpada proračunskih prihodkov – dodatna milijarda do 1,2 milijarde evrov minusa pri že pri tako hudem, 2,9-odstotnem primanjkljaju v nedavno rebalansiranem proračunu 2027 – kar se utegne prevesti v novo zategovanje pasu in krčenje sredstev za šolstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo ter socialno varstvo.
5. Nenazadnje tudi poglabljanje stanovanjske krize, glede na to, da zakon znižuje dohodnino od oddajanja premoženja v najem (s 25 % na 15 %) ter zamika uveljavitev strožjih pravil za kratkoročno oddajanje stanovanj. Nižajo se namreč stroški le najemodajalcem, ne pa najemnikom, ter zvišuje profitabilnost nepremičninskih investicij, kar bo mlade družine še bolj oddaljilo od lastnega doma.
Kontra vsemu temu pa vlada, sicer slabo utemeljeno, demantira bojazni sindikalnih central, ki jih masovno podpirajo, kar ni nepomembno, večji del finančne stroke, civilna družba ter seveda, že zaradi dolžnega ravnanja, tudi opozicijske stranke. Vlada poudarja, da je treba zakon presojati celovito, ker da bodo njegovi ukrepi pozitivno vplivali na življenjski standard, zaposlenost ter mednarodno konkurenčnost države. Kako, pa ne zna pojasniti.
Komu verjeti? No, pri meni dvoma ni. Toda ne gre pri tem referendumu samo za usodo zadevnega zakona, gre predvsem za lakmusov papir obstoječe oblasti, kateri ni težko pridati še nič koliko nesprejemljivih ali vsaj vprašljivih že izvedenih oziroma še načrtovanih potez, ki Sloveniji jemljejo sloves napredne, progresivne, odprte, svobodne, kakovostno demokratične ter do vladavine prava uvidevne družbene in državne tvorbe. Razmišljanja o prisilnem delu prejemnikov socialne pomoči, odvzem po 24 letih veljavnosti volilne pravice stalnim prebivalcem tretjih držav na lokalni ravni, nameravano podrejanje javne RTV, državne volilne komisije, sodnega sveta in še vrste drugih podsistemov lastnim interesom, da ne govorimo o skrajno spornem 180-stopinjskem preobratu zunanje politike v korist aktualnega genocidnega režima v Izraelu ter o zanikanju človekove odgovornosti pri podnebnih spremembah. To so vse razlogi, zakaj normalno čuteči, empatični in razmišljujoči človek mora 6. decembra glasovati proti interventnemu zakonu.
Aurelio Juri, Koper