Družina Šugman je merska enota za mojstrstvo v gledališču. Trgovec Danijel (kasneje poklicni gledališki igralec v Mestnem gledališču Ptuj) je v Gorišnici pri Ptuju takoj po prvi svetovni vojni ustanovil vaško gledališče, ki je bilo med drugim amaterski prvak mariborskega okrožja. Njegov sin Zlatko je kasneje postal profesionalni dramski igralec, družinsko igralsko tradicijo je (do mnogo prezgodnje smrti) uspešno nadaljeval tudi Zlatkov sin Jernej, »črna ovca« med moškimi potomci Šugmanovih iz Gorišnice je bil le Rajko.
»Brat Zlatko me je vključeval v gledališko igro in z njim smo preigravali, da je joj. A nisem bil noben talent. Ves čas me je mikal šport,« je marca 2015 v pogovoru za Dnevnik poudaril dr. Rajko Šugman, ki je v športu pustil vsaj tako močno sled kot njegovi sorodniki v gledališču. Dokler ga ni ustavila poškodba kolena, je bil nogometaš Drave, Mure in ljubljanske Ilirije. Kasneje je igral šah in odbojko, rad je imel tudi športno gimnastiko in bil dve leti predsednik Gimnastične zveze Slovenije.
Bil je profesor na Fakulteti za šport, kjer je študentom predaval o zgodovini in organizaciji športa, dva mandata je bil tudi njen dekan. Univerza v Ljubljani, katere prorektor je bil v letih 1983–1987, mu je podelila naziv zaslužnega profesorja. »Delo v rektoratu je bilo zame visoka šola življenja,« je poudaril. Trikrat so ga nominirali tudi za rektorja, a je predlagatelje vselej hvaležno zavrnil. Nekdanji predsednik republike Milan Kučan mu je zato navrgel: »Kaj za vraga je v tebi? Ne poznam nikogar, ki bi bil trikrat nominiran za rektorja in ki bi trikrat rekel ne!«
Praktični predmeti in proces treniranja ga niso nikoli preveč zanimali. »Bolj sta me privlačili finančna in organizacijska plat športa,« je pojasnjeval. V letih 1988–1992 je bil motor osamosvajanja slovenskega športa. V času razdruževanja Jugoslavije je bil predsednik Športne zveze Slovenije, na noge je pomagal postaviti Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez, prav tako Olimpijsko akademijo Slovenije, katere direktor je bil več let. Kot član iniciativnega odbora za ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) je bil v slovenski delegaciji, ki se je leta 1991 srečala s takratnim predsednikom Mednarodnega olimpijskega komiteja Juanom Antoniem Samaranchem in tlakovala pot mednarodnemu olimpijskemu priznanju OKS. To je slovenskim športnikom omogočilo, da so lahko leta 1992 na zimskih olimpijskih igrah v Albertvillu prvič nastopili za samostojno Slovenijo.
Iz Šugmanove bogate biografije tudi izhaja, da je bil predsednik komisij ali član mnogih organizacijskih komitejev velikih mednarodnih športnih prireditev pri nas, kot so svetovno prvenstvo v namiznem tenisu leta 1965, svetovno prvenstvo v hokeju na ledu leta 1967, svetovno prvenstvo v gimnastiki leta 1970, svetovno prvenstvo v dviganju uteži leta 1982 … Kar četrt stoletja je bil član planiškega organizacijskega komiteja in večkrat tudi predsednik ali član odborov drugih velikih športnih prireditev, kot sta Pokal Vitranc in Zlata lisica. Organiziral in vodil je številne kongrese in simpozije. Dolgoletno sodelovanje, znanje in izkušnje z organizacijo prireditev je strnil v knjigi Športna prireditev, v kateri je tistim, ki se ukvarjajo s športnim protokolom, med drugim svetoval, naj se posebej izogibajo dvema stvarema – poljubljanju deklet/žensk ob podeljevanju kolajn ter pitju penine in brizganju z njo po ljudeh, saj to ne sodi v športni protokol.
Študenti so si profesorja Šugmana zapomnili tudi po napotku, ki ga je povzel po svojem učitelju Francu Pedičku: »Ne hodite skozi življenje kot fijakarski konji. Na svetu je še veliko stvari, ki jih tudi kot bodoči športni pedagogi morate spoznati in uveljaviti.« Tudi sam še zdaleč ni zrl le naravnost, zgolj v šport. Bil je tudi velik ljubitelj teatra, poezije in zborovske pesmi. Rad je potoval in v krogu svojih najbližjih užival tudi v brunarici v Spodnji Luši pri Škof ji Loki, ki jo je v glavnem postavil sam. V gradbenih, elektrotehničnih, mizarskih in drugih opravilih se je namreč najprej uril kot dijak brigadir v Bosni in Hercegovini ter kasneje kot študent v Nemčiji, kjer je tri mesece delal v gradbenem podjetju, pri elektrikarjih in v tovarni lakov.
Tisti, ki so ga pobliže poznali, so poudarjali, da vidi dlje od drugih in da nihče ne pozna toliko Slovencev kot prav dr. Rajko Šugman. O mnogih je napisal knjigo, tudi o svojem bratu Zlatku Šugmanu, prav tako o športnem pedagogu in publicistu Dragu Ulagi, nogometašu Branku Elsnerju, telovadcu Josipu Primožiču - Toši, športnem novinarju in uredniku Evgenu Bergantu - Kukiju, košarkarju Borisu Kristančiču … Dvajset let je s sodelavci zbiral gradivo, povezano s tradicionalnimi ljudskimi igrami z elementi športa na Slovenskem in v zamejstvu. Zapisali so jih več kot 450.
Zadnji dve desetletji je Rajko Šugman ob izdaji vsake knjige ponavljal: »Ta je bila moja zadnja.« Tako je bilo tudi konec leta 2019. »Ni bilo več pravih idej in tudi leta naredijo svoje. Menil sem, da sem o športu, dogodkih in ljudeh mojega časa napisal vse, kar se mi je zdelo pomembno. A še enkrat se je potrdilo: nikoli ne reci nikoli. Želja vrniti se k pisanju je bila močna. Verjetno je k temu pripomogel tudi covid-19. In ker sem domala ves čas epidemije – od začetka marca do sredine novembra 2020, ko zaključujem te vrstice – preživel na vikendu, kjer sem počival, delal na vrtu, se sprehajal, bral, reševal križanke …, sem dobil namig, naj se lotim pisanja o bratih Gorišek, posebno o Janezu,« je Rajko Šugman razmišljal v uvodu h knjigi Brata Gorišek – vizionarja smučarskih poletov, ki je izšla marca 2021 v času planiškega finala v smučarskih poletih, in na veselje bralcev znova prelomil svojo »grožnjo«.
»Ob (40) izdanih knjigah so zame pomembna tudi priznanja, ki sem jih prejel za svoje znanstveno, strokovno in organizacijsko delo. Več kot sedemdeset jih je,« se je pred petimi leti pohvalil prof. Šugman in med drugim izpostavil častni znak svobode Republike Slovenije, Bloudkovo nagrado za posebne zasluge pri razvoju telesne kulture, zlati medaljon in častno listino Olimpijskega komiteja Slovenije, statuo Mednarodnega olimpijskega komiteja za šport in izobraževanje, zlato plaketo s svečano listino Univerze v Ljubljani, nagrado glavnega mesta Ljubljana … Ker je za različne medije napisal kar 150 prispevkov, je leta 1996 prejel tudi naziv starosta Društva športnih novinarjev Slovenije in izkaznico številka 27.
»Sledi, ki jih puščate za seboj, niti močne burje ne bodo mogle nikoli izbrisati,« je že ob profesorjevi 80-letnici zapisal tedanji dekan Fakultete za šport dr. Milan Žvan.
Tatjana Pihlar