Njegovo življenje je bilo prepleteno z gozdom – ne le kot stroko, temveč kot etičnim prostorom, v katerem se srečujejo človek, čas in odgovornost. Otroška leta je zaradi očetove službe preživel v Makedoniji, nad Kočani pod Šar planino, a se je družina pred drugo svetovno vojno vrnila na Dolenjsko. Diplomiral je leta 1963 in magistriral leta 1981 na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Svojo poklicno pot je skoraj v celoti posvetil Gozdnemu gospodarstvu Kočevje, kjer je med letoma 1964 in 1994 opravljal različne naloge, od leta 1988 tudi kot direktor. Pred tem je bil med letoma 1979 in 1988 republiški lovski in ribiški inšpektor.
Bil je dejaven tudi širše: kot glavni urednik revije Lovec in knjižnih izdaj Lovske zveze Slovenije, kot izvedenec Mednarodnega sveta za lovstvo in ohranitev divjadi ter kot pobudnik referenduma leta 1997 za ohranitev gozdov v državni lasti. Kritično je obravnaval vračanje premoženja (npr. Cerkvi in nekdanjim veleposestnikom) ter poskuse privatizacije lova, ki jih je označeval za neutemeljene in škodljive. Njegovo strokovno delo obsega okoli sto člankov in več monografij. Leta 1982 je prejel Jesenkovo priznanje.
Toda pomen Janeza Černača presega funkcije in nazive. Bil je gozdar v najglobljem, skoraj starinskem pomenu besede. Bil je varuh narave kot celote. V času, ko je gozdarstvo pogosto podlegalo logiki kratkoročnih koristi, je vztrajal pri razumevanju gozda kot živega organizma, katerega vrednost presega les, ceno in trg. Poudarjal je, da je gozd proces, ki se meri v stoletjih, ne v mandatih, in da ga lahko človek spremlja, ne more pa ga podrediti. Zato je zagovarjal vključevanje javnih funkcij gozdov in gozdnate krajine v raziskovanje, izobraževanje ter v načrtovanje in izvajanje gozdarskih ukrepov.
Njegovo delo je bilo celostno in pogosto kritično. Opozarjal je na nevarnosti razdrobljenega lastništva, na posledice nepremišljenih političnih posegov in na družbo, ki vidi le tisto, kar je mogoče prodati. V tem pogledu je bil hkrati vizionar in nepopustljiv sogovornik časa.
Posebno mesto v njegovem delu je imela etika. V gozdarstvu in lovstvu je zagovarjal zmernost, spoštovanje in odgovornost. Divjad zanj ni bila tarča, temveč del krhkega ravnovesja, ki ga mora človek varovati. Narava ni bila sredstvo, temveč vrednota sama po sebi.
Ukvarjal se je tudi s slikarstvom in lovsko fotografijo. Kot častni član kluba Diana je znal naravo izraziti tudi skozi podobo. Njegova pisana beseda – strokovna in esejistična – je presegala meje disciplin ter razkrivala človeka, ki je znal povezovati znanje, izkušnje in občutek za celoto.
Kočevsko je nosil v sebi in jo nesebično delil z drugimi – s sliko, besedo in tihim zgledom. Bila je njegova notranja pokrajina: prostor, ki ga je ne le opisoval, temveč živel.
Ob njegovem odhodu ostaja tiha, a vztrajna zapuščina: misel, da je človek del narave, ne njen gospodar, in da brez spoštovanja do nje ni prihodnosti. Ostajajo tudi vprašanja, ki jih je znal postavljati jasno in brez kompromisov – o odgovornosti, skupnem dobrem ter meji med koristjo in ohranjanjem.
Njegova zapuščina ni zgolj strokovna, temveč tudi miselna in etična. Ostaja kot tih, a trajen opomin, da človek ni gospodar narave, temveč njen del, in da se odgovornost do nje začne tam, kjer se konča iluzija o nadvladi. x
dr. Božidar Flajšman