Po 35 letih pa smemo ugotoviti, da smo vedno bolj postajali talec političnih strank. Da ne živimo v demokraciji, ampak strankokraciji. Na srečo smo imeli tolikšno zapuščino, da smo vsaj ekonomsko gledano preživeli. In prefutrali vse večje stranke. Zgolj nekatere so res kaj dobrega storile za nas, v resnici pa so vse vedno bolj skrbele le za to, da lagodno preživijo same sebe.
Tokrat pa imamo pred sabo stranko, ki bi nas raje porinila v klavnico kot požrla nekaj svojega domnevnega ponosa. Ker ta prepričanost vase in v svoj prav pač ni ponos, prej je to neumnost. Neumnost pa je hujši sovražnik od zlobe. Proti zlobi (prodaji suverenosti Izraelcem) se lahko boriš, proti neumnosti si pač nemočen. Zato se neumni užaljenec niti noče pogovarjati. Čeprav je dobil mandat prav zategadelj, da bo z vladnega položaja storil kaj za male obrtnike, espejevce, kmete, zdravnike … ki po njegovem mnenju tako zavzeto garajo. Kar pa bo v njih še bolj utrdilo prepričanje, da imajo pravico zaslužiti, četudi na račun drugega (kar je srčika neoliberalizma: dobiček über alles). Vedite, da oni v prvi vrsti delajo zase. Vlagajo pa samo, če jim bo to prineslo še več dobička.
Pod pretvezo, da z bogato obložene mize (cvetočega gospodarstva) imamo kaj dati deprivilegiranim in ranljivim. A to je iluzorno. Oni za mizo bodo budno pazili, da ne bo kaj veliko padlo z nje. Vrojena človekova lastnost je, da nima nikoli dovolj, tudi če si je preskrbel že za pet svojih življenj. Nenazadnje smo zapisali v ustavi, da je Slovenija socialna država. Zato je Golobova vlada najprej poskrbela za deprivilegirane, ranljive in tiste, ki se niso znašli, ne pa (še) za vrsto manjših in večjih kapitalistov in tistih, ki so se znali znajti v novem sistemu, ki smo ga precej nekritično sprejeli pred dobrimi 35 leti. Itak pa je imela ta vlada namen v prihodnjem mandatu urediti pogoje za večji razcvet gospodarstva (z Vrtovcem ali pa brez). To je tistega Jerneja Vrtovca, ki je zaradi osebne užaljenosti (prizadetega domnevnega ponosa) pripravljen potisniti Slovenijo v brezno.
Obstaja neki vrstni red. Mali ljudje, za katere je najprej poskrbela Golobova vlada, so temelji, na katerih stoji država (če pojmujemo državo kot družbenopolitično skupnost, ne pa kot gospodarsko korporacijo: se spomnite, da so prav to očitali Jankoviću). Podobno, kot je neki angleški general po 2. vojni prišel v Jugoslavijo, da bi ocenil kulturo te države. Pa je ni ocenjeval po Prešernu, Cankarju, Karadžiću … ampak je šel v javna stranišča pogledat kulturo ljudi pri obravnavi svojih odpadkov. Tako kot hiše ne začneš graditi pri strehi ali zidov pritličja ne postaviš kar na surovo zemljo, tako tudi pri kuhanju npr. krompirja najprej soliš vodo, šele potem kuhaš v njej krompir. Kuhanega in obdelanega (recimo v pražen krompir) nikoli ne boš več mogel prav dosoliti. Če pa kdo ignorira ta vrstni red, se ti lahko, najblažje rečeno, le smili.
Od razumnega človeka, ki ne ignorira vrstnega reda, bi pričakoval, da začne v kleti, če želi očistiti hišo (hišo Slovenija). In da ko čistiš klet, se bo nabralo vse sorte nesnage (spomnite se minulih očitkov vladi, da se kažejo le negativnosti). Ne moreš v belih rokavicah pričakovati, da bodo kmetje, obrtniki, espejevci, zdravniki … sčistili hišo le od pritličja do strehe. Kleti pa ne, ker je tam itak preveč blata.
Levica pa je žal stranka špilferderberjev: niso se znali znajti in se okoristiti s korupcijo. Tako so slab zgled drugim strankam, zato jih je treba izločiti, ker bi jim lahko oteževali njihova koruptivna početja. Na papirju, ki vse prenese, se res zaklinjajo, da hočejo odpraviti korupcijo, a državna struktura mora ostati taka, da se bodo vsi, ki se znajo znajti, mogli okoristili s korupcijo. In ki se bodo pustili ujeti s prsti v marmeladi le, če bodo dovolj neumni ali nespretni.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana