Se spomnite, kako je mojster obramboslovja vztrajno pozival k »ustavni večini razuma«, a se mu je želja (pričakovano) sfižila. Kljub ljubečim trumam volivcev ni postal niti stranka z največ glasovi. A se je pripravil tudi za tak primer. Za vsak slučaj si je omislil nekaj takšnih in drugačnih združb »demokratov«, ki jim je uspelo preslepiti ravno toliko volivcev, da se je polastil oblasti. Novim Slovencem, ki nikoli ne bodo vodili vlade, je uspelo poprej umakniti predsednika, ki je razglašal, da se ne vidi v družbi s SDS, ki jo bo vodil Janša, in se jim je, sicer s čezmernim pompom, a dokaj skromnim učinkom, le uspelo dokopati do vzvodov oblasti. Logarjevi demokrati, »tisto veliko«, kar naj bi bila ta stranka, pa je bila že tako vseskozi nekakšna pehotna mina, na katero pa je le stopilo prgišče naivnih duš.
Na kranjsko Resnico ni nihče resno računal, saj so šli poštenjaki celo tako daleč, da so pri notarju overili izjavo, da s SDS ne bodo sodelovali. A je usoda nanesla, da so prav oni postali nosilni steber novega bratstva prelomljenih predvolilnih obljub. Lažnivi in sprenevedavi steber. V imenu nekakšne moralne obveznosti do moči ljudstva, kot pač naklada njihov sleparski poslanec. Veliki mojster razdiralnih kombinatorik je jadrno pogruntal, kako se lotiti notarske prisege Resnice. Preprosto: vodjo te najmanjše parlamentarne stranke je enostavno kupil tako, da ga je dal oklicati za predsednika državnega zbora. In tako se je novo oblikovana koalicija ujela v nekakšen krčevit, sadomazohističen objem. Postali so nekakšno bratstvo koristoljubja, sle po oblasti. Bratstvo, ki izkorišča najslabše v nas, podpihuje sovraštvo, delitve med nami, računa na fovšijo, stavi na izpričani antiintelektualizem, se norčuje iz nas, češ, tu imate vašo moč ljudstva.
In to je tisto, kar me boli, prepričan sem, da to, kar nam vsiljujejo, ni volja večine. Da to bahatost, to agresivnost, ki jo izžarevajo, gradijo na gnilih temeljih, na sleparstvu, na prikockani večini. Kljub temu, da so imeli vse mogoče domače in tuje sponzorje, je bil njihov dejanski volilni dosežek dokaj skromen, da bi preživeli, se morajo zdaj krčevito oklepati sleparjev, kar se verjetno upira tudi nekaterim med njimi. Žalitev za demokracijo in zdrav razum pa je prenašati tvezenja predsednika državnega zbora in njegovega sleparskega poslanca. A jima nihče nič ne more, ne volivci ne poslanke in poslanci. Vse kaže, da so bili pisci naše ustave preveč prostodušni, da pomislili na to, kaj vse utegne naplaviti »demokracija«.
Takšne ogabe, kot je trenutna izvedba »moči ljudstva«, v novi državi še nismo imeli. Če nam je res vseeno, da je tako, če bomo brezbrižni do tega, kar nam vsiljujejo kot pot razvoja, potem nam ni več pomoči.
Josip Meden, Ljubljana