Najbolj postransko strast, za katero je porabil kar nekaj svojega časa, je bil nogomet. Od takrat se je v slovenskem nogometu marsikaj spremenilo, manj je balkanskih prijemov in manj njegove strasti. V njegovih analizah so ostale in tudi radovednost, zaradi katere je, če se je izšlo, obiskoval štadione po Balkanu in Evropi.
Nogomet omenjam, da ponazorim njegovo širino, saj sta v njegovem življenju obstajali dve mnogo večji strasti. Med njimi druga največja – politika. V resnici je bila politika razlog najinega znanstva že iz zgodnje mladosti. Moram spomniti na delovanje Republiške konference Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Vsekakor na obdobje iz osemdesetih let, na katerega bi morali biti vsi ponosni. Igor, član vodstva nekdanje mladinske organizacije, je bil. Kakor je bil tudi razočaran nad pozabljanjem takratne vloge mladine, mnogih civilnodružbenih gibanj, ki so vrvela v Sloveniji, in svobodno mislečih medijev. Vedno se je pritoževal nad dejstvom, da so takšni in drugačni razlogi, neumnosti in načrtno delo izločili iz državne politike praktično vse, ki so bili pred in ob osamosvojitvi v vodstvu ZSMS in so nato sooblikovali stranko LDS.
Pot ga je vodila v Beograd, kjer je zastopal slovenske interese na jugoslovanskem mladinskem nivoju. In pridobil veščine, zaradi katerih nobeno od najinih pogostih srečanj ni minilo brez analiz dogajanja. V drobovje je spoznal takratno jugoslovansko politiko in osebno večino osebnosti, ki so kasneje vodile vse novonastale države na Balkanu, vključno s slovensko. Njegovo poznavanje dogajanja v tem prostoru in ocene so bile kredibilne in marsikdaj uporabljene s strani slovenske politike in gospodarstva.
To njegovo znanje so potrebovali tudi poslovneži iz drugih držav, pogosto iz Italije in Švice. Podjetništvo je bila njegova naslednja dejavnost, od nje je tudi živel in verjamem, da je s svojo zakladnico izkušenj, a tudi zabavnih zgodb, ki jih je delil s sogovorniki, koristil svojim strankam. Prav podjetniška pot opisuje vso širino njegovega talenta. Ni mu bilo težko preučevati številnih problemov s področja energetike, kmetijstva, novih tehnologij … Zaradi stvari, ki jih je počel in partnerjev iz velikega dela Evrope je bil dobesedno večno na poti.
Nekje vmes, nikakor ne zaporedno, je pustil sled še na nekaterih področjih. Najprej kot (najmlajši) predsednik izvršnega sveta Skupščine občine Ljubljana Bežigrad (kot so takrat imenovali župane), v času slovenske osamosvojitve.
Nekje vmes je bil direktor časopisa Republika. Enega redkih poizkusov oblikovanja novega, predvsem pa liberalnega medija v Sloveniji.
In nekje vmes je saniral veliko srbsko perutninsko družbo Agroživ.
Hvala bogu je znal uživati v dobri hrani in pijači in imel pregled nad ponudbo, kar je veljalo še za marsikatero drugo postransko področje. Nisem edini, ki se je znašel nekje na prej omenjenem interesnem področju in ga pobaral za nasvet, kam na večerjo.
In potem njegova največja strast: družina in vrh sin Marko in hči Ana. Verjetno vem o njiju več kot onadva sama. Marsikdaj sva nazdravila njunima uspehoma. Super sta.
Dragi prijatelj, ostala je praznina.
Mojmir Ocvirk