Vedno je treba tudi upoštevati, kaj stoji v bližini tvoje ambasade in ali so tam morebitne tarče, čeprav so lahko tarče vsepovsod. V vojni varnosti preprosto ni, zato poskušaš ne biti ob nepravnem trenutku na nepravem mestu.
V zadnjem letu je šlo s slabega na slabše, pogajanja med ZDA in Iranom so bila prekinjena z napadom junija lani, sledili so dodatni poskusi pogajanj, a neuspešni. Oktobra so bile ponovno uveljavljene sankcije ZN do Irana, januarja so zaradi gospodarskih razmer sledili veliki protesti, ki so bili krvavo zatrti, spet so sledila pogajanja med Iranom in ZDA, repriza junijske vojne pa je bil ponovni napad na Iran, tokrat v bistveno večjem obsegu. Človek vedno upa, da se ne bo zgodila najslabša opcija, toda v primeru te vojne je bila ta opcija realno v zraku. Sploh med Iranci. Če so bili še junija neki mešani signali, optimistično-pesimistični, kajti pogajanja so potekala kar nekaj časa in je bilo med iransko poslovno skupnostjo, ki je želela sprostitev sankcijskega prijema, zaznati nekaj optimizma, pa je potem zavladalo veliko razočaranje. Ta vojna se ni zgodila kot presenečenje, a Iran si je vsekakor ni želel.
Verjetno bi to vojno lahko preprečili, a je očitno diplomacija malo drugačna, kot je bila pred desetimi in več leti, ko je zaživel jedrski dogovor z Iranom. Takrat je vsak teden, potem ko je začel veljati sporazum, Iran obiskala kaka evropska delegacija, na ministrski, predsedniški ali poslovni ravni.
Vir: Nedeljski dnevnik