Navedeno omenjam zato, ker je JLA kot institucija zbirala ter beležila verbalne napade in nasprotovanja kot »napade na JLA«. Popolnoma enako danes dela RKC v prizadevanjih za svoj monopolni položaj, oblastne ter finančne interese in politični vpliv.
Če pustim ob strani umestnost ali neumestnost in zakonitost navedene aktivnosti RKC, bi le rad povedal, da me sedanje zbiranje in registracija podatkov o »napadih na Cerkev« (o čemer je pred kratkim pisala tudi odlična novinarka Ranka Ivelja v Dnevniku) spominja na enako dejavnost JLA. S to razliko, da vse skupaj avtorji delajo še bolj prefinjeno.
Pa ne gre le za osamljeno in »nerazumljeno« delovanje posameznih oblastnikov vrha RKC, ki so praviloma nedotakljivi. Mislim na njihov status, kar se nanaša tudi na denar, ki ga vsi državljani-davkoplačevalci prispevamo za versko dejavnost, ki pa ni vedno v interesu vseh ljudi – od vernikov različnih verovanj do ateistov. Pri tem ne mislim samo na absolutno spreminjanje zgodovine in preteklosti po svoji podobi, kar se kaže v ideji o »spravi«, ki se je žal izrodila, in »pozabi«, ki se je danes uspešno uveljavila in utrdila v družbi. Mislim tudi na to, da je grobo zlorabljeno vse silno dnevnopolitično in koristoljubno »premetavanje« kosti preteklosti, od zločinca škofa dr. Gregorija Rožmana do še nepokopanih, predvsem žrtev in pristašev okupatorske strani 2. svetovne vojne.
In vendar je bolj kot ne bistvo vsega, da so mnogi – ne vsi – v preteklosti delali velike napake, ki so jih stale življenj, pa tudi večnega miru in počitka. Boj za resnico in vsebino interpretacij posameznih dogodkov ter posledic se dogaja še danes. Gre za politično zlorabo preteklosti za današnje potrebe, interese ter koristi. Tu so mnogi nenormalno uspešni. Ker pa gre tudi za sistemske in trajne občečloveške vrednote, je vendarle treba opozoriti, da je zavestno dnevno rušenje vrednot in posledično širjenje sovraštva absolutno neprimerno. Pa najsi bo še tako registrirano. Tudi občuteno s strani kogarkoli.
Naj pošteno povem, da sem si v tej naši razdeljeni družbi spravo predstavljal zelo drugače, kot jo imamo, ali pač nimamo danes. Zamišljena pozitivna vsebina se je, bolj namerno kot pa ne, degenerirala v današnje stanje. Pa ni pomembno, kaj si kot posameznik mislim. Bolj pomembno je, da je takšno ravnanje že več kot trideset let neumestno s strani oblastnikov in odločevalcev v družbi, ki to družbo vodijo in predstavljajo, ali pa so njeni aktivni soustvarjalci, kot je recimo RKC. In tu je treba priznati, da so bili vsi dosedanji akterji od osamosvojitve dalje izredno uspešni. Uspelo jim je ustvariti neke druge in drugačne vrednote, ki se kažejo v apatičnosti, neobčutljivosti do grozot vojn, krivic in izkoriščanj ter podrejenosti sistemu, strankam in posameznim nezmotljivim vplivnežem na oblasti. Tudi sovraštvu do drugačnih in beguncev.
Žal je treba povedati tudi, da očitno tudi ni kakšnega posebnega soglasja odpraviti velike in nedopustne sistemske napake, ki so jih storili nikoli kaznovani oblastniki. Pa najsi gre za izbrisane, za plenjenje družbenega oziroma državnega premoženja, za divjo privatizacijo, medsebojno idejno in versko pomoč pri tem (tudi s tišino in tihim odobravanjem) za današnjo za nedopustno militarizacijo, ki se je začela z vstopom v Nato (kar je sploh ena največjih napak po osamosvojitvi) – skratka z ravnanji, ki imajo za vse nas dolgoročne in škodljive posledice. Pa številni politiki niti politično niso odgovarjali za to.
In mi vsi skupaj smo soodgovorni za današnje stanje duha v družbi in pri posameznikih ter seveda tudi za samo stanje. Marsikaj bi lahko in moralo biti drugače. Vsakdo ima možnost, da razmisli o svojih in skupnih vrednotah ter napakah preteklosti. Ni vsako poslušno kimanje pozitivno, pa čeprav se nanaša na nezmotljive in nenadomestljive politične in verske idole.
Miloš Šonc, Grosuplje
