Ne zato, ker bi že pomenil njegovo krivdo – tega ne more in ne sme – ampak zato, ker je dokončno razbil iluzijo normalnosti mestne politike, poosebljene v županu. Ko namreč prvi človek mesta postane predmet kazenskega postopka zaradi sumov koruptivnih ravnanj, ki jih je župan v svojih pojasnilih javnosti ironično vezal na »družbeno odgovornost«, se vse prejšnje politične odločitve berejo drugače. Kadrovanje, pravni spori, glasovanja mestnih svetnikov, menjave nadzornih svetov.
Seveda največja težava te zgodbe ni pravna ali politična. Je konceptualna. Če oblast začne nadzor razumeti kot problem, ki ga ne obvladuje, potem ga bo poskušala omejiti, obiti ali pa ga zamenjati in odstraniti. Ker je zanjo motnja. In prav to se je zgodilo v Mariboru. Do županovega pridržanja namreč nadzorni sveti niso bili varovalka, ampak prostor konflikta. Porušilo se je ravnotežje med oblastjo in nadzorom.
Zgodba Maribora je opozorilo. Ne samo za to mesto, ampak za širši javni sektor. In smola župana je v tem, da se je zgodila nekaj mesecev pred lokalnimi volitvami. Jesenske županske volitve zato ne bodo zgolj rutina demokratičnega cikla. Bodo referendum o načinu vodenja mesta. Volivci ne bomo odločali samo o tem, kdo naj vodi naše mesto. Odločali bomo o tem, ali sprejemamo model, v katerem se nadzor razume kot ovira, ali model, v katerem je nadzor temelj zaupanja. Če bodo aktualni dogodki do takrat dobili še sodni epilog, bo ta odločitev še ostrejša. Če ga ne bodo, bo odločitev še težja.
Vir: Večer