Priznam, g. premier Robert Golob, da sam ne bi rad bil v vaši koži, ker tokratna misija sestave vlade bo »almost impossible« (skoraj nemogoče). Morali boste iznajti kvadraturo kroga, da bi oblikovali vlado in speljali mandat do konca, pri čemer boste potrebovali širši družbeni konsenz, ki pa ga ne bo, če ne boste pogosteje prisluhnili civilni družbi, nevladnikom, tudi žalostnim in razočaranim mirovnikom. Ne bodo dovolj le pogovori s strankami, ki so vstopile v državni zbor.
Ne vem, če vam kaj pomeni dejstvo, da sta iz igre izpadla oziroma ostala izven parlamenta naša zadnja dva zunanja ministra, tako Anže Logar kot Tanja Fajon. Morda je bila za to kriva napačna izbira volilnega okraja, morda slučaj, morda kaj drugega, morda pa tudi neka širša intimna nejevolja do zunanje politike zadnjih dveh mandatov. Predhodnika Fajonove je doletela vojna v Ukrajini z rusko agresijo 24. 2. 2022, Fajonovo nadaljevanje le-te, nato še izraelski genocid v Palestini in prihod Trumpove ere z vsemi izzivi za svet, ki jih je ta prinašala, od dokaj rapidne razgradnje svetovnega reda in uveljavljenih običajev v mednarodni politiki, prek nadomeščanja vladavine prava z vladavino moči, pa vse do netenja novih vojn in opuščanja boja proti podnebnim spremembam.
Menim, da se je vredno vprašati, ali sta pri vsem tem oba ministra ravnala prav. In tudi vladi kot taki, prejšnja in vaša. Mirovniki sodimo, da ne, da ste tudi vi sami večinoma ciljali narobe, navsezadnje je Svoboda, največja in najbolj odgovorna stranka v koaliciji, ki je triumfirala pred štirimi leti, tokrat »zmagala« le za mišjo dlako, s kar 10 mandati manj. Že Logar oziroma Janševa ekipa se je med prvimi postavila na stran zagovornikov (v EU in Natu) maksimalne ostrine pri odzivanju na ruski napad na Ukrajino, Fajonova pa je to držo podedovala in jo z nezmanjšanim tempom nadaljevala kljub pozivom, ki smo ji jih naslavljali, potem ko je postajalo jasno, da politika palice ne bo učinkovala pri končanju vojne, k alternativnim prijemom, k oživljanju dialoga s Kremljem, k potmi tudi v Moskvo, ne le v Kijev. In vojna je že v petem letu trajanja.
Druga velika zunanjepolitična neumnost se vam je prikradla nedavno, ob zavrnitvi predloga MZEZ, da bi se RS pridružila tožbi Južne Afrike proti genocidnemu Izraelu na meddržavnem sodišču v Haagu. Bili smo priznali Palestino, med prvimi v Evropi prepoznali genocid v masovnem pobijanju Palestincev v Gazi s strani izraelske vojske, ter sprejeli nekaj sankcij proti Netanjahujevemu režimu. Zaključili bi vso to zgodbo, z naše strani, s koherentnim pristopom še k omenjeni tožbi, ki se pa zaradi ministrov Svobode ni zgodil in ves napor zadnjih dveh let je končal skorajda z ničlo.
Po neopravičljivi tišini ob ravnanju Trumpa z napadom na Venezuelo in z ugrabitvijo predsednika, kot tudi sedaj še pri Kubi, ki jo Trump davi z energetsko vrvjo, smo bili priče še tretjemu velikemu odklonu od načela pravičnosti in enakih standardov v odzivu na nedavno skupno agresijo Izraela in ZDA na Iran, ko ste na splošno obsodili le uporabo sile, ne da bi jo opisali kot nedopustno in jasno kršitev mednarodnega prava ter ustanovne listine OZN. Ni pa bilo zadržka pri obsojanju žrtve te agresije, Irana, ko se je ta odločil, celo skladno z 51. členom omenjene listine, vračati udarec z raketiranjem položajev napadalcev v Izraelu in v ameriških oporiščih v regiji. Totalno sprevrženo, da ste celo poklicali na zagovor iransko veleposlanico, ne pa tudi in še prej pandana iz agresorskih držav.
In zadnja neumnost, ki ste si jo privoščili pred samimi volitvami, pri čemer verjamem, da ste koalicijskim strankam zapravili vsaj kak tisočak glasov, je bila pridružitev skupini 20 voljnih držav, ki bi naj varovale plovbo v Hormuški ožini pred iranskimi napadi na tankerje, namenjene Zahodu. In to še enkrat z izjavo, ki za ves ta kaos, ki je nastal in se širi po svetu s pomanjkanjem in podražitvijo energentov ter naraščajočo gospodarsko, socialno in politično krizo in ki ga je neizpodbitno zakrivil ameriški »Epski bes«, krivi izključno Iran.
Aurelio Juri, Koper