Zdelo se mi je zanimivo, ker je v borbi proti izkoriščevalcem delavskih pravic ravno obratno. Oni ne uporabljajo umetne inteligence, nobenih hekerskih prijemov. Ne uporabljajo niti papirja. Nasproti nam stojijo delodajalci, ki so še v dobi dinozavrov. Pozabite na digitalni preboj. Za seboj ne puščajo nobenih sledi, ne papirnatih ne digitalnih. Nobene pogodbe o zaposlitvi, plačilne liste, delovnih dovoljenj … Ničesar.
Če so v težavah, pokličejo prijatelje na računovodskem servisu in ti za nazaj priredijo plačilne liste. Ko je stiska še večja, pa najdejo koga iz Bolgarije, Srbije ali Severne Makedonije, da prevzame firmo. Za takšnega delodajalca na portalu Stop Neplačniki vidiš, da ima blokado tekočega računa. Preučiš bančne izpiske in ugotoviš, da že tri mesece dolguje plačo. Pogledaš še v Ajpes in ga ni več tam. Kdo je poslal podjetje v izbris? Furs. A samo zato, ker je to moral storiti po uradni dolžnosti. Kaj lahko stori delavec? Poda kazensko ovadbo, čez dva meseca pa dobi odgovor tožilca, da pregon ni smiseln, ker ta delodajalec ni več pravna oseba.
Vsi ti delodajalci so izredno dobro neformalno organizirani. Zvečer se dobijo v kafiču in si izmenjujejo informacije, kako še bolj opehariti delavca in kako velika napaka je, če komu zvišaš plačo ali izplačaš regres, ker moraš potem to storiti še za druge delavce. Pri nas vemo za konkretne primere, v katerih so delavce prisilili, da prispevke ali regres vrnejo. Delodajalec želi imeti uradno vse po pravilih, vendar od delavca zahteva, da mu vse vrne, sicer bo poskrbel, da mu bodo razveljavili vizum.
Vir: Sobotna priloga Dela